upokojenka

Obdobje upokojitve ne pomeni vselej ustvarjalnega zatona posameznika. Prav nasprotno, s pravšnjo mero volje in vztrajnosti lahko vsakdo najde dejavnost, s katero zapolni svoj prosti čas. Gospa Marinka Šubic se po upokojitvi posveča aktivnosti, ki jo spremlja že od otroštva – petju. Je koordinatorica in članica mešanega pevskega zbora »Smleški žarek«, ki z ljudskimi pesmimi razveseljuje občinstvo na območju Gorenjske. Marinka, ki je v prostem času aktivna tudi na področju prostovoljstva, je bila sicer rojena v vasi Zapoge v občini Vodice, po poroki pa se je preselila v le nekaj kilometrov oddaljene Hraše, kjer živi še danes.

Upokojila sem se 1. 1. 1992, imela sem dovolj delovne dobe, vnuk je bil star tri leta in treba ga je bilo paziti. Kakšnih 14 let sem tako živela samo za vnuke, zdaj pa sem že 10 let vdova in živim sama. Ker sem želela početi še kaj drugega, sem šla najprej pomagat na Karitas, nato pa smo ustanovili še pevski zbor Smleški žarek, ki deluje pod KUD Smlednik.

V kulturnem društvu imajo tudi pevsko sobo, kjer vadijo in prirejajo srečanja ter nastope. 20-članski pevski zbor sicer veliko nastopa tudi drugje po Gorenjski, poleg tega pa imajo svojega zborovodjo. Organizacijske in administrativne stvari ureja Marinka sama, poskrbi pa tudi za razdelitev nalog ostalim članom.

Če jim recimo rečem, naj pridejo ob šestih, se tega držijo. Redno hodijo na vaje in so zelo disciplinirani. Sama jih po telefonu obveščam o morebitnih spremembah, s katerimi se zmeraj strinjajo. V našem zboru imamo tri moške in devet vdov, ki so v enakem položaju kot jaz. Vesele smo, ko se vidimo, in veliko si imamo za povedati. Tista ura, ko imamo vajo, je zmeraj premalo!

Srečujejo se enkrat tedensko, Marinka pa dodaja, da povsod, kjer nastopajo, doživijo pozitiven sprejem. A člani v prvi vrsti pojejo za svojo dušo, petje jim je v veselje in to počnejo z radostjo in ljubeznijo. Z ljubeznijo pa gospa Marinka že več let aktivno deluje tudi na področju prostovoljstva.

Karitas smo ustanovili leta 2009 na pobudo župnika. Na začetku se ni ravno prijelo, vsak se je sramoval, nerodno mu je bilo povedati, da nimajo. Ko pa so videli, da štirikrat na leto dobijo zajetne pakete pomoči, so bili vsi zelo zadovoljni. Poleg tega imamo na spisku tudi 90 ljudi, starih nad 80 let, ki jih obiščemo za miklavža in obdarujemo z malenkostmi.

V obdobju po upokojitvi se je Marinka posvetila stvarem, ki se jim prej iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogla. Enako priporoča vsem, ki se na jesen svojega življenja soočajo z morebitnimi strahovi ali zadržki.

Moraš biti ustvarjalen, imeti moraš neko gonilno silo in cilj, da še nekaj ustvariš ali dosežeš. Pa ne zaradi drugih, pač pa za svojo dušo. To je bistvo.