Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
upokojenka
Obdobje upokojitve ne pomeni vselej ustvarjalnega zatona posameznika. Prav nasprotno, s pravšnjo mero volje in vztrajnosti lahko vsakdo najde dejavnost, s katero zapolni svoj prosti čas. Gospa Marinka Šubic se po upokojitvi posveča aktivnosti, ki jo spremlja že od otroštva – petju. Je koordinatorica in članica mešanega pevskega zbora »Smleški žarek«, ki z ljudskimi pesmimi razveseljuje občinstvo na območju Gorenjske. Marinka, ki je v prostem času aktivna tudi na področju prostovoljstva, je bila sicer rojena v vasi Zapoge v občini Vodice, po poroki pa se je preselila v le nekaj kilometrov oddaljene Hraše, kjer živi še danes.
Upokojila sem se 1. 1. 1992, imela sem dovolj delovne dobe, vnuk je bil star tri leta in treba ga je bilo paziti. Kakšnih 14 let sem tako živela samo za vnuke, zdaj pa sem že 10 let vdova in živim sama. Ker sem želela početi še kaj drugega, sem šla najprej pomagat na Karitas, nato pa smo ustanovili še pevski zbor Smleški žarek, ki deluje pod KUD Smlednik.
V kulturnem društvu imajo tudi pevsko sobo, kjer vadijo in prirejajo srečanja ter nastope. 20-članski pevski zbor sicer veliko nastopa tudi drugje po Gorenjski, poleg tega pa imajo svojega zborovodjo. Organizacijske in administrativne stvari ureja Marinka sama, poskrbi pa tudi za razdelitev nalog ostalim članom.
Če jim recimo rečem, naj pridejo ob šestih, se tega držijo. Redno hodijo na vaje in so zelo disciplinirani. Sama jih po telefonu obveščam o morebitnih spremembah, s katerimi se zmeraj strinjajo. V našem zboru imamo tri moške in devet vdov, ki so v enakem položaju kot jaz. Vesele smo, ko se vidimo, in veliko si imamo za povedati. Tista ura, ko imamo vajo, je zmeraj premalo!
Srečujejo se enkrat tedensko, Marinka pa dodaja, da povsod, kjer nastopajo, doživijo pozitiven sprejem. A člani v prvi vrsti pojejo za svojo dušo, petje jim je v veselje in to počnejo z radostjo in ljubeznijo. Z ljubeznijo pa gospa Marinka že več let aktivno deluje tudi na področju prostovoljstva.
Karitas smo ustanovili leta 2009 na pobudo župnika. Na začetku se ni ravno prijelo, vsak se je sramoval, nerodno mu je bilo povedati, da nimajo. Ko pa so videli, da štirikrat na leto dobijo zajetne pakete pomoči, so bili vsi zelo zadovoljni. Poleg tega imamo na spisku tudi 90 ljudi, starih nad 80 let, ki jih obiščemo za miklavža in obdarujemo z malenkostmi.
V obdobju po upokojitvi se je Marinka posvetila stvarem, ki se jim prej iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogla. Enako priporoča vsem, ki se na jesen svojega življenja soočajo z morebitnimi strahovi ali zadržki.
Moraš biti ustvarjalen, imeti moraš neko gonilno silo in cilj, da še nekaj ustvariš ali dosežeš. Pa ne zaradi drugih, pač pa za svojo dušo. To je bistvo.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
upokojenka
Obdobje upokojitve ne pomeni vselej ustvarjalnega zatona posameznika. Prav nasprotno, s pravšnjo mero volje in vztrajnosti lahko vsakdo najde dejavnost, s katero zapolni svoj prosti čas. Gospa Marinka Šubic se po upokojitvi posveča aktivnosti, ki jo spremlja že od otroštva – petju. Je koordinatorica in članica mešanega pevskega zbora »Smleški žarek«, ki z ljudskimi pesmimi razveseljuje občinstvo na območju Gorenjske. Marinka, ki je v prostem času aktivna tudi na področju prostovoljstva, je bila sicer rojena v vasi Zapoge v občini Vodice, po poroki pa se je preselila v le nekaj kilometrov oddaljene Hraše, kjer živi še danes.
Upokojila sem se 1. 1. 1992, imela sem dovolj delovne dobe, vnuk je bil star tri leta in treba ga je bilo paziti. Kakšnih 14 let sem tako živela samo za vnuke, zdaj pa sem že 10 let vdova in živim sama. Ker sem želela početi še kaj drugega, sem šla najprej pomagat na Karitas, nato pa smo ustanovili še pevski zbor Smleški žarek, ki deluje pod KUD Smlednik.
V kulturnem društvu imajo tudi pevsko sobo, kjer vadijo in prirejajo srečanja ter nastope. 20-članski pevski zbor sicer veliko nastopa tudi drugje po Gorenjski, poleg tega pa imajo svojega zborovodjo. Organizacijske in administrativne stvari ureja Marinka sama, poskrbi pa tudi za razdelitev nalog ostalim članom.
Če jim recimo rečem, naj pridejo ob šestih, se tega držijo. Redno hodijo na vaje in so zelo disciplinirani. Sama jih po telefonu obveščam o morebitnih spremembah, s katerimi se zmeraj strinjajo. V našem zboru imamo tri moške in devet vdov, ki so v enakem položaju kot jaz. Vesele smo, ko se vidimo, in veliko si imamo za povedati. Tista ura, ko imamo vajo, je zmeraj premalo!
Srečujejo se enkrat tedensko, Marinka pa dodaja, da povsod, kjer nastopajo, doživijo pozitiven sprejem. A člani v prvi vrsti pojejo za svojo dušo, petje jim je v veselje in to počnejo z radostjo in ljubeznijo. Z ljubeznijo pa gospa Marinka že več let aktivno deluje tudi na področju prostovoljstva.
Karitas smo ustanovili leta 2009 na pobudo župnika. Na začetku se ni ravno prijelo, vsak se je sramoval, nerodno mu je bilo povedati, da nimajo. Ko pa so videli, da štirikrat na leto dobijo zajetne pakete pomoči, so bili vsi zelo zadovoljni. Poleg tega imamo na spisku tudi 90 ljudi, starih nad 80 let, ki jih obiščemo za miklavža in obdarujemo z malenkostmi.
V obdobju po upokojitvi se je Marinka posvetila stvarem, ki se jim prej iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogla. Enako priporoča vsem, ki se na jesen svojega življenja soočajo z morebitnimi strahovi ali zadržki.
Moraš biti ustvarjalen, imeti moraš neko gonilno silo in cilj, da še nekaj ustvariš ali dosežeš. Pa ne zaradi drugih, pač pa za svojo dušo. To je bistvo.
Gospod Darko Ipavec je pred pol leta prišel v Center starejših Pristan v Vipavi, je pa tudi sicer doma iz teh krajev. Ob spominih na preteklost velikokrat reče "Lepo je bilo!", nekaterih dogodkov se res rad spominja. Ko pogovor nanese na leta, ki prehitro minevajo, se z nasmehom spomni, kako se mu je pri 17-ih letih zdelo, da ima do vojaščine še ogromno časa. V Centru starejših se gospod Darko Ipavec odlično počuti, pogovor z Lucijo Fatur pa sta začela pri obdobju, ko je iz tekstilne tovarne odšel v drugo službo.
Gospa Ivana Hauser je izredno zanimiva sogovornica. Prihaja iz Radelj ob Dravi in jo zanima mnogo stvari, predvsem pa se, odkar je v pokoju, posveča pisanju. Življenje jo je popeljalo po mnogih poteh, ki pa so pokazale tudi svoje prepreke, a gospa Ivana Hauser jih je pogumno premagala. O najtežji izkušnji, Alzheimerjevi bolezni zdaj že pokojnega moža, je sklenila napisati knjigo. S svojo zgodbo bi namreč rada pomagala vsem, ki se spopadajo s to težko boleznijo.
Gospa Pavla Žvanut je doma sicer iz Vipave, a je velik del življenja preživela v Ljubljani, kjer sta z možem dobila službi. Življenje pa jo je v tretjem življenjskem obdobju pripeljalo nazaj v domače kraje, kjer zdaj živi v Centru starejših Pristan v Vipavi. Rada se spominja lepih preteklih let, službe, družinskega življenja.
Danica Mihelič iz Maribora je neverjetno vitalna stoletnica. 23. septembra bo stara sto dve leti in še vedno vozi avtomobil, vsak dan kuha, kosi, vlaga sadje in zelenjavo, celo seka drva. Leta 1947 se je priselila v Maribor, v tamkajšnji bolnišnici delala kot operacijska sestra, se poročila, rodila sina in se upokojila leta 1973. To je samo nekaj pomembnejših dogodkov iz njenega življenja. Irena Kodrič Cizerl jo je obiskala in skupaj sta obudili spomine in izpostavili nekatere življenjske prelomnice.
Poklic natakarja je po najnovejših raziskavah kitajskih znanstvenikov v modernem času najbolj stresen poklic. Tega sicer gost današnje oddaje Storž najbolj ne razume, vendar pritrdi dejstvu, da gostinskemu delavcu ni nikoli dolgčas. In težko mu je ne verjeti, glede na to, da svoj poklic opravlja že 50 let. Vso svojo kariero je na najelitnejših lokacijah v državi stregel nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku, kraljem, predsednikom vlad in držav neuvrščenih držav. Turistično-gostinska zbornica Slovenije mu je pred časom podelila tudi najvišje priznanje zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu za posebne dosežke pri delu in prispevek k dvigu kakovosti storitve. Aktiven pa ostaja tudi med upokojitvijo. Kakšna je torej zgodba Hermana Pančurja?
Da je dobro duševno zdravje pomembno, se bomo lahko prepričali danes, saj so pred pol ure na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odprli prvi Festival duševnega zdravja. Predavanja, delavnice, svetovanja, predstavitve in stojnice privabljajo prav vse generacije vse do 19. ure. Tako želijo v okviru projekta MIRA, nacionalnega programa duševnega zdravja pod pokroviteljstvom NIJZ, približati vsebine, ki pomagajo pri krepitvi in ohranjanju duševnega zdravja. Duševno zdravje ima poseben pomen tudi v tretjem življenjskem obdobju, saj napačno mislimo, da so nekatere težave v starosti kar običajne in nujne. Lucija Fatur je k pogovoru povabila doc. dr. Olivero Stanojević Jerković, dr. med., specialistko socialne medicine in javnega zdravja z NIJZ.
V eni od prejšnjih oddaj smo predstavili gospoda Toneta Bejo, predsednika Društva upokojencev Zagorje ob Savi. Danes pa bomo spoznali gospo Marijo Cerkovnik, ki je v tem društvu aktivna že lepih 32 let. Organizira izlete, letovanja in podobno. Gospo Marijo kličejo Maridi, najprej pa je povedala, kakšna je bila njena poklicna pot.
Gospa Cvetka Kos je svoja službena leta posvetila kuhanju. Danes, ko je v pokoju, si dneve popestri z marsičim: obišče prireditve, gledališče, redno hodi v Društvo upokojencev Zagorje ob Savi. Prepričana je, da se mora človek včasih kar prisiliti in odpraviti ven, med ljudi, saj nas druženje bogati in ustvarja lepe spomine.
Marsikdo v sebi skriva ljubezen do pisanja. Nekateri tej ljubezni in želji dajo priložnost, zgodbe pa ostanejo v predalu, drugi se opogumijo in zapisano pošljejo na katerega od natečajev. Pišejo ljudje najrazličnejših poklicev, marsikdo si čas vzame šele v obdobju upokojitve. Kot pripoveduje gospa Marija Župevc, rada piše, lani pa jo je nagovoril tečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije.
Upokojitve se nekateri veselijo in že vnaprej vedo, čemu bodo posvetili svoj čas, drugi se na pot tretjega življenjskega obdobja odpravijo nekoliko negotovo. Zato so društva upokojencev včasih pravi naslov za nove upokojence, saj ponujajo številne možnosti medsebojnega druženja in učenja. Zanimivo in aktivno je Društvo upokojencev Zagorje ob Savi.
Je jedrski fizik, a velik ljubitelj pisanja, tako pesmi kot zgodb. Rojen je v Nišu, piše pa v srbščini in slovenščini. Ob pisanju se uspešno ukvarja še s fotografiranjem. Rad ima tudi glasbo. Življenje mu je močno spremenila nesreča, po kateri mu je pri okrevanju zelo pomagala umetnost. O vsem tem bo v tokratni oddaji pripovedoval Dragan Mitić, ki je sodeloval na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Zgodbe mojega kraja ‒ Kako smo se nekoč zabavali, njegova zgodba, se je uvrstila med deset najboljših.
Našo današnjo gostjo je najprej zanimala biologija, kasneje jo je življenje usmerilo k prehrani, zdaj pa gospo Vlasto Krivec Jurečič zanima človek in življenje v skladu s sabo, naša podzavest in kako le-ta vpliva na človekove odločitve. Je učiteljica TAO WOMAN LIFTING, bioterapevtka, terapevtka kvantne osebnostne rasti, pozna osnove kitajske medicine. Kako in zakaj živimo tako, kot živimo, kako nas vodijo naša čustva in ali lahko spremenimo tok življenja?
Delo in študij na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani sta v polnem zamahu. Večkrat slišimo, da obiskovanje t. im. Tretje univerze ni le želja po dodatnem izobraževanju, ampak je pomembno tudi druženje. Ali to drži in kako poteka delo v likovnem krožku, krožku za keramiko in v programu Človek in njegove pisave, nam bodo predstavile tokratne gostje.
Terezija Nikolčič je znana kot zeliščarica, tudi nekdanja redna gostja naših Svetovalnih servisov in avtorica knjige Čaji dobre misli Terezije Nikolčič. Ljubljančani jo poznajo tudi s stojnice z zelišči, na kateri je dolga leta prodajala divja in tudi doma pridelana zelišča. Že nekaj let je upokojena, a to ne pomeni, da doma počiva. O njenih poteh v drugi polovici 9. desetletja življenja se bo v oddaji Storž z njo pogovarjala Cirila Štuber.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
"Dovolj sem star, da bi lahko prišel tudi v ,Stareslike'. Vse življenje sem delal z računalniki, zdaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki," je o sebi zapisal naš tokratni sogovornik Miloš Toni iz Cerknice na spletni strani stareslike.cerknica.org. Predlagamo, da si to stran ogledate, kajti na njej se skriva vse, o čemer pripoveduje. Fotografija je njegova ljubezen že vse življenje, pomembno pa se mu zdi tudi ohranjanje dediščine in spominov, predvsem zgodb, kajti fotografija brez zgodbe pravzaprav nikomur nič ne pove. Vsak človek ima svoje spomine, ki pa odidejo v pozabo, če jih ne zapišemo. Na strani "Stareslike" si lahko ogledamo in preberemo vsak dan novo zgodbo.
»Če si nekaj preveč želite, se vam zagotovo želja ne uresniči. Kaj pa bi bilo, če bi se vsem uresničile vse želje? To v materialnem svetu enostavno ni mogoče. Ne smemo pozabiti na usodo. Ta beseda je usodna za vse in usoda ni zemeljska kategorija. Večkrat smo prebrali, da mu je bila usoda položena v zibelko. In res je tako! Nam ljudem in vsemu okrog nas je usojeno. Vsak ima svojo voljo in v pomembnih trenutkih lahko pot svoje usode premakne v levo ali desno, a osnovna smer usode ostane začrtana.« Tako v svoji avtobiografiji z naslovom Vse je usoda razmišlja Matjaž Tomlje. Knjiga vsebuje posebno sporočilo, Tomlje pa hkrati poudarja, da vsi nauki iz knjige predstavljajo njegovo življenje. Podjetnika in avtomobilskega navdušenca, edinega Slovenca, ki se je udeležil legendarne dirke 24 ur Le Mansa, smo povabili v oddajo Storž.
"Mladi naj si nikar preveč ne želijo visoke starosti - glava ima mnogo idej, telo pa ne zmore," pravi gospa Daniela Nebec, ki šteje že lepih 97 let. A da sama kljub temu zmore marsikaj, dokazujejo njene slike na stenah DEOS Centra starejših Notranje Gorice in dve pesniški zbirki, ki ju je s pomočjo Doma natisnila. "NAIVA - mix" je naslov prve, "Morost" pa druge. Življenja v oskrbovanem stanovanju se je hitro navadila, vendar je najprej povedala, da zadnje čase ni preveč dobre volje, da se ne zna smejati.
V tokratni oddaji bomo spoznali gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s tem šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim laže? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let.
Nina Majer je upokojena profesorica, ki že od nekdaj tudi piše. Lani je izdala svoj prvenec, zbirko zgodb Roža za konfliktno osebo. V vsaki je kanček resničnega, pravi. Desa Muck pa je v predgovoru napisala tudi tole: "Nina Majer nič ne skriva. Na videz je nedolžna in neškodljiva, v samem bistvu pa surovo odkrita, polna presenečenj in nepričakovano zadene tja, kjer smo najbolj občutljivi. Tako je tudi njeno pisanje." Nina Majer pripoveduje o pisanju, delu osnovnošolskega učitelja, odnosu do ljudi, tretjem življenjskem obdobju in kulturnem prazniku.
Neveljaven email naslov