Dramski igralec Marko Simčič je nastopal v celjskem gledališču, v Gleju in v Mestnem gledališču ljubljanskem, v številnih filmih in v radijskih igrah. Čeprav ne igra več, še vedno rad zahaja v gledališče kot gledalec, pa ne samo doma, ampak ga pot zanese tudi v Prago, Bratislavo in London. Našel pa je zanimivo popestritev za svoje upokojensko življenje. Otrokom v enem od ljubljanskih vrtcev je začel pripovedovati pravljice.

Pogovor z dramskim igralcem Markom Simčičem

Dramski igralec Marko Simčič je nastopal v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, v Gleju in v Mestnem gledališču ljubljanskem, v številnih filmih,  radijskih igrah in radijskih ter televizijskih oddajah. Rad se spominja predstav in nastopov, ki jih sicer ni nikoli štel. Zapomnil pa si je število 27, ki pa je povezano z navdušenjem in aplavzi gledalcev po odigranih predstavah.

“V mojem življenju se je zavesa na eni od predstav dvignila 27-krat.”

V naših gledališčih gledalci radi ploskajo, pravi Marko Simčič, ki ne igra več, dejaven pa je še vedno v Združenju dramskih umetnikov Slovenije. Tudi v gledališče redno zahaja, pa ne samo doma, ampak ga pot zanese tudi v Prago, Bratislavo in London. Našel pa je zanimivo popestritev za svoje upokojensko življenje. Otrokom v enem od ljubljanskih vrtcev je začel pripovedovati pravljice in zgodbice. Že četrto leto obiskuje Medvedke.

“Jaz težko čakam, da grem k njim. Otroci pa tudi težko čakajo, da pridem.”

Na vprašanje, česa se je naučil v gledališču, kar mu je koristilo v življenju, odgovori: tolerantnosti. Naučil se je, da je treba ljudem prisluhniti in da jih je treba razumeti. Po njegovem mnenju je treba drugim omogočiti, da se lahko uresničujejo. Če drugim to omogočiš, si tudi sam v boljšem položaju.