Ana Krajnc, pionirka slovenske andragogike in soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje o postavljanju ciljev po upokojitvi

Prof. dr. Ana Krajnc je s sodelavci zasnovala Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je danes največja mreža na področju izobraževanja starejših odraslih in njihovega državljanskega delovanja. Študirala je psihologijo in pedagogiko. Po prvi zaposlitvi na Zavodu za zaposlovanje v Ajdovščini se je usmerila v andragogiko. Otroštvo je preživljala v Ajdovščini pred drugo svetovno vojno. Ko se je oče vrnil iz Francije, je na Ustju pri Ajdovščini zgradil hišo. Do četrtega leta starosti zunanjega sveta ni zanavala. Nenadoma pa se je vse spremenilo. Ljudje niso več hodili iz hiš. Bil je sodni dan na vasi. Kot otrok ni ničesar razumela. Zakaj zažigajo slovenske knjige? Zakaj so stali pred zidom? Njihovo hišo so požgali, zato so se morali preseliti.

“Bila sem begunka, ta izkušnja me je zelo zaznamovala.”

Vzgojena je bila v duhu permisivne vzgoje. Ta način zahteva od staršev veliko tolerance in vživljanja v otrokove potrebe. Starša je nikoli nista telesno kaznovala ali poniževala. Tudi takrat ne, ko je na vrtu zakopala v zemljo edino igračo, punčko, ki jo je dobila od sorodnikov iz Trsta. Ko sta jo starša vprašala, kje je punčka, jima je povedala po pravici, saj je vedela, da ne bo sledila kazen.

“Še danes sem odkrita in mi ni težko povedati tako, kot mislim.”

Tretje življenjsko obdobje je zanjo zelo dragoceno. Človek je vse življenje pod pritiskom, kaj vse mora narediti. Ko se upokoji, prisila odpade.

“Ko greš v pokoj, se začne svoboda. Vendar si moraš sam postavljati cilje. Ljudje smo namreč bitja perspektive.”

Pred upokojitvijo nam cilje postavljajo drugi, potem pa smo prepuščeni sebi in in si moramo cilje postavljati sami. Tudi čas si moramo razporediti tako kot pred upokojitvijo.