Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ana Krajnc, pionirka slovenske andragogike in soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje o postavljanju ciljev po upokojitvi
Prof. dr. Ana Krajnc je s sodelavci zasnovala Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je danes največja mreža na področju izobraževanja starejših odraslih in njihovega državljanskega delovanja. Študirala je psihologijo in pedagogiko. Po prvi zaposlitvi na Zavodu za zaposlovanje v Ajdovščini se je usmerila v andragogiko. Otroštvo je preživljala v Ajdovščini pred drugo svetovno vojno. Ko se je oče vrnil iz Francije, je na Ustju pri Ajdovščini zgradil hišo. Do četrtega leta starosti zunanjega sveta ni zanavala. Nenadoma pa se je vse spremenilo. Ljudje niso več hodili iz hiš. Bil je sodni dan na vasi. Kot otrok ni ničesar razumela. Zakaj zažigajo slovenske knjige? Zakaj so stali pred zidom? Njihovo hišo so požgali, zato so se morali preseliti.
“Bila sem begunka, ta izkušnja me je zelo zaznamovala.”
Vzgojena je bila v duhu permisivne vzgoje. Ta način zahteva od staršev veliko tolerance in vživljanja v otrokove potrebe. Starša je nikoli nista telesno kaznovala ali poniževala. Tudi takrat ne, ko je na vrtu zakopala v zemljo edino igračo, punčko, ki jo je dobila od sorodnikov iz Trsta. Ko sta jo starša vprašala, kje je punčka, jima je povedala po pravici, saj je vedela, da ne bo sledila kazen.
“Še danes sem odkrita in mi ni težko povedati tako, kot mislim.”
Tretje življenjsko obdobje je zanjo zelo dragoceno. Človek je vse življenje pod pritiskom, kaj vse mora narediti. Ko se upokoji, prisila odpade.
“Ko greš v pokoj, se začne svoboda. Vendar si moraš sam postavljati cilje. Ljudje smo namreč bitja perspektive.”
Pred upokojitvijo nam cilje postavljajo drugi, potem pa smo prepuščeni sebi in in si moramo cilje postavljati sami. Tudi čas si moramo razporediti tako kot pred upokojitvijo.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Ana Krajnc, pionirka slovenske andragogike in soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje o postavljanju ciljev po upokojitvi
Prof. dr. Ana Krajnc je s sodelavci zasnovala Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je danes največja mreža na področju izobraževanja starejših odraslih in njihovega državljanskega delovanja. Študirala je psihologijo in pedagogiko. Po prvi zaposlitvi na Zavodu za zaposlovanje v Ajdovščini se je usmerila v andragogiko. Otroštvo je preživljala v Ajdovščini pred drugo svetovno vojno. Ko se je oče vrnil iz Francije, je na Ustju pri Ajdovščini zgradil hišo. Do četrtega leta starosti zunanjega sveta ni zanavala. Nenadoma pa se je vse spremenilo. Ljudje niso več hodili iz hiš. Bil je sodni dan na vasi. Kot otrok ni ničesar razumela. Zakaj zažigajo slovenske knjige? Zakaj so stali pred zidom? Njihovo hišo so požgali, zato so se morali preseliti.
“Bila sem begunka, ta izkušnja me je zelo zaznamovala.”
Vzgojena je bila v duhu permisivne vzgoje. Ta način zahteva od staršev veliko tolerance in vživljanja v otrokove potrebe. Starša je nikoli nista telesno kaznovala ali poniževala. Tudi takrat ne, ko je na vrtu zakopala v zemljo edino igračo, punčko, ki jo je dobila od sorodnikov iz Trsta. Ko sta jo starša vprašala, kje je punčka, jima je povedala po pravici, saj je vedela, da ne bo sledila kazen.
“Še danes sem odkrita in mi ni težko povedati tako, kot mislim.”
Tretje življenjsko obdobje je zanjo zelo dragoceno. Človek je vse življenje pod pritiskom, kaj vse mora narediti. Ko se upokoji, prisila odpade.
“Ko greš v pokoj, se začne svoboda. Vendar si moraš sam postavljati cilje. Ljudje smo namreč bitja perspektive.”
Pred upokojitvijo nam cilje postavljajo drugi, potem pa smo prepuščeni sebi in in si moramo cilje postavljati sami. Tudi čas si moramo razporediti tako kot pred upokojitvijo.
oddaja za starejše: Storž z Ljerko Belak, gost Andrej Tomažič
V tem Storžu se bomo z Janezom Mavričem podali v zbirateljske vode. Skrb za zgodovino ga spremlja že od mladih nog, intenzivneje pa se ji je posvetil po upokojitvi, ko je mizarski poklic zamenjal za zbirateljstvo. Ta nekoč prostočasna dejavnost, danes polno zaposluje njegovo življenje. Med drugim v Gornjem gradu skrbi za muzejsko zbirko tamkajšnjega krajevnega muzeja, v kateri je več kot 1.300 razglednic. Z Darjo Pograjc je spregovoril o svoji prvi veliki najdbi, o pogostih potovanjih na Češko in o težavah pri ohranjanju svoje zapuščine.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v oddaji Storž, ob 11.15, na Prvem.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v tokratni oddaji Storž.
Neveljaven email naslov