Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ana Krajnc, pionirka slovenske andragogike in soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje o postavljanju ciljev po upokojitvi
Prof. dr. Ana Krajnc je s sodelavci zasnovala Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je danes največja mreža na področju izobraževanja starejših odraslih in njihovega državljanskega delovanja. Študirala je psihologijo in pedagogiko. Po prvi zaposlitvi na Zavodu za zaposlovanje v Ajdovščini se je usmerila v andragogiko. Otroštvo je preživljala v Ajdovščini pred drugo svetovno vojno. Ko se je oče vrnil iz Francije, je na Ustju pri Ajdovščini zgradil hišo. Do četrtega leta starosti zunanjega sveta ni zanavala. Nenadoma pa se je vse spremenilo. Ljudje niso več hodili iz hiš. Bil je sodni dan na vasi. Kot otrok ni ničesar razumela. Zakaj zažigajo slovenske knjige? Zakaj so stali pred zidom? Njihovo hišo so požgali, zato so se morali preseliti.
“Bila sem begunka, ta izkušnja me je zelo zaznamovala.”
Vzgojena je bila v duhu permisivne vzgoje. Ta način zahteva od staršev veliko tolerance in vživljanja v otrokove potrebe. Starša je nikoli nista telesno kaznovala ali poniževala. Tudi takrat ne, ko je na vrtu zakopala v zemljo edino igračo, punčko, ki jo je dobila od sorodnikov iz Trsta. Ko sta jo starša vprašala, kje je punčka, jima je povedala po pravici, saj je vedela, da ne bo sledila kazen.
“Še danes sem odkrita in mi ni težko povedati tako, kot mislim.”
Tretje življenjsko obdobje je zanjo zelo dragoceno. Človek je vse življenje pod pritiskom, kaj vse mora narediti. Ko se upokoji, prisila odpade.
“Ko greš v pokoj, se začne svoboda. Vendar si moraš sam postavljati cilje. Ljudje smo namreč bitja perspektive.”
Pred upokojitvijo nam cilje postavljajo drugi, potem pa smo prepuščeni sebi in in si moramo cilje postavljati sami. Tudi čas si moramo razporediti tako kot pred upokojitvijo.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Ana Krajnc, pionirka slovenske andragogike in soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje o postavljanju ciljev po upokojitvi
Prof. dr. Ana Krajnc je s sodelavci zasnovala Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki je danes največja mreža na področju izobraževanja starejših odraslih in njihovega državljanskega delovanja. Študirala je psihologijo in pedagogiko. Po prvi zaposlitvi na Zavodu za zaposlovanje v Ajdovščini se je usmerila v andragogiko. Otroštvo je preživljala v Ajdovščini pred drugo svetovno vojno. Ko se je oče vrnil iz Francije, je na Ustju pri Ajdovščini zgradil hišo. Do četrtega leta starosti zunanjega sveta ni zanavala. Nenadoma pa se je vse spremenilo. Ljudje niso več hodili iz hiš. Bil je sodni dan na vasi. Kot otrok ni ničesar razumela. Zakaj zažigajo slovenske knjige? Zakaj so stali pred zidom? Njihovo hišo so požgali, zato so se morali preseliti.
“Bila sem begunka, ta izkušnja me je zelo zaznamovala.”
Vzgojena je bila v duhu permisivne vzgoje. Ta način zahteva od staršev veliko tolerance in vživljanja v otrokove potrebe. Starša je nikoli nista telesno kaznovala ali poniževala. Tudi takrat ne, ko je na vrtu zakopala v zemljo edino igračo, punčko, ki jo je dobila od sorodnikov iz Trsta. Ko sta jo starša vprašala, kje je punčka, jima je povedala po pravici, saj je vedela, da ne bo sledila kazen.
“Še danes sem odkrita in mi ni težko povedati tako, kot mislim.”
Tretje življenjsko obdobje je zanjo zelo dragoceno. Človek je vse življenje pod pritiskom, kaj vse mora narediti. Ko se upokoji, prisila odpade.
“Ko greš v pokoj, se začne svoboda. Vendar si moraš sam postavljati cilje. Ljudje smo namreč bitja perspektive.”
Pred upokojitvijo nam cilje postavljajo drugi, potem pa smo prepuščeni sebi in in si moramo cilje postavljati sami. Tudi čas si moramo razporediti tako kot pred upokojitvijo.
Gospod Leopold Rogelj ima zanimivo življenjsko zgodbo. Rojen na Uncu pri Rakeku se je izučil kar za tri poklice. Športnik po duši se je s to dejavnostjo ukvarjal vse življenje in tudi v Domu upokojencev Kranj, kjer zdaj živi, na nakaj športnih uric ni pozabil. Zadnje čase ga sicer pesti bolezen, a ostaja optimistično razpoložen. Z Lucijo Fatur sta začela pogovor o tem, kakšna je bila pot od Unca pri Rakeku do Kranja.
Gospa Ana Šimunovič je v Dom upokojencev Kranj prišla pred letom dni. Hitro se je vživela v vsakodnevne dejavnosti, s čim pa si še krajša čas, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Luciji Fatur je najprej povedala, da je v dom prišla zaradi težav po padcu.
Na prvi šolski dan bomo v Storžu odprli še ena študijska vrata – vrata Univerze za tretje življenjsko obdobje. Trije gostje bodo predstavili novosti v novem študijskem letu, ki se sicer začne oktobra, podrobneje pa bomo spoznali dva programa – glasbeno umetnost in računalniško izobraževanje. Kako izbrati pravi program, do kdaj se lahko prijavite, kje vse po Sloveniji so lokacije Univerze za tretje življenjsko obdobje?
Gospod Dušan Hvala je svoja službena leta sicer začel prav v naši radijski hiši, kot violinist, vendar ga je kot arhitekta pot kasneje zanesla v povsem druge smeri. Da je povsod lepo, doma pa najlepše, se strinja, v pogovoru z Lucijo Fatur pa naniza še marsikateri utrinek iz svojega življenja.
Tokratno oddajo ste oblikovali poslušalke in poslušalci. Druga polovica avgusta nam ne prinaša tako zelo vročih dni, kot smo jih bili deležni mesec dni prej, vendarle poletje še vztraja, hladimo se vsak po svoje. Kako ste to vroče poletje preživeli vi? Ste morda našli kakšen še posebej hladen kotiček? Kaj počnete poleti, se veselite jeseni?
Gospa Sonja Lah je poklic učiteljice opravljala z največjim veseljem in zavzetostjo. Pravi, da je vedno poiskala stik s starši, če se je kaj zapletlo. Šolstvo jo še vedno zanima in spremlja dogajanje in spremembe tudi zdaj, ko sedem let živi v Pegazovem domu v Rogaški Slatini.
Gospa Marija Bonča je v Pegazov dom, dom za starejše v Rogaški Slatini, prišla pred skoraj natanko štirimi leti, prvega avgusta. Z zanimanjem opazuje, kaj se v Rogaški Slatini dogaja s turizmom, saj je bila vse življenje tudi sama del tega, oddajala je sobe z zajtrkom. Gostom je posvetila ves svoj čas, a ker je delo opravljala s srcem, ni bilo težko. S terase Pegazovega doma lahko vidi svojo hišo, svoj dom.
"Ko ti stekleni prah zleze med prste, se ga nikoli več ne znebiš," slikovito opiše svojo ljubezen do stekla dolgoletni direktor Steklarne Rogaška, gospod Jože Pelko. V steklarni je preživel kar 37 let. Veliko spominov na tista leta nosi v sebi in rad pripoveduje o njih. Pove tudi, da smo steklene izdelke včasih bolj cenili. Zdaj prebiva v Pegazovem domu v Rogaški Slatini, ki je prvi dom starejših novejše generacije s konceptom gospodinjskih skupin.
V teh dneh je Celje v znamenju gasilcev. Knežje mesto namreč gosti tekmovalce Gasilske olimpijade, največjega gasilskega dogodka pri nas - združuje namreč kar 198 ekip iz skoraj 200 držav. Jože Berlec ima za sabo bogato gasilsko zgodovino. Tudi nazivov je v vseh letih nabral kar nekaj: bil je poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Kamnik, pa tamkajšnje gasilske zveze in regije Ljubljana 3, bil je podpredsednik Gasilske Zveze Slovenije in namestnik poveljnika GZS. Prav tako je bil predsednik Komisije za tehniko, s katero so izpeljali tipizacijo gasilske opreme - vozila morajo biti namreč natančno tipizirana. Bil je tudi pobudnik prvega gašenja s helikopterjem avgusta 1992. Danes upokojeni inženir strojništva pa je bil nekaj časa tudi predsednik Komisije za tekmovanja in so mu zato, kot pravi, tekmovanja še posebej blizu. Tokratna olimpijada je namreč zanj že deseta po vrsti.
Dom ob Savinji v Celju ponuja prijetno bivanje starejšim in je, kot pravijo, Dom povezanih ljudi. To potrjuje tudi naš današnji sogovornik, gospod Franc Podgoršek. V Domu je našel družbo, pestro dogajanje, pa tudi mir, če ga potrebuje. Včasih pa tudi čas za spomine.
Gospod Franjo Čevnik ima veliko spominov. Kako tudi ne, saj se mu leta nad 90 lepo dodajajo. Najbolj ga je zaznamovala druga svetovna vojna, z ljubeznijo pa se spominja družinskega življenja. Zdaj živi v Domu ob Savinji v Celju, ob koncu pogovora pa je ugotovil, česa vsega ni povedal - kako aktiven je bil v samostojni Sloveniji. A o tem ob drugi priložnosti.
"Kamen je pesem za večnost," pravi gospod Marjan Svete iz Podpeči. Je pravi pripovedovalec zgodovine tega kraja. Živo se tudi spominja otroških dni in iger, s katerimi so si otroci krajšali čas. Pozneje je njegovo pot zaznamoval kamen. A prva stvar, ki se je spomni iz otroštva, je zima pred sedemdesetimi leti, 1952/53.
V dneh, ko se končuje letošnje šolsko leto, veliko razredov na tako imenovanih obletnicah po številnih letih obuja spomine na dni, ki so jih skupaj preživeli v osnovni ali srednji šoli. Nekateri med njimi seštevajo že več desetletij od zaključka – mature. Lep jubilej so letos praznovale tudi "čečke", kakor so se poimenovale. Kdo so čečke in od kod prihajajo?
16. junij velja za začetek organiziranega gorskega reševanja pri nas, ko so pred natanko 110-imi leti ustanovili prvo slovensko Rešilno postajo. Eden pogumnih reševalcev je bil v teh letih tudi Anton Sazonov - Tonač, ki se pri svojih prav pred kratkim dopolnjenih 85-ih letih z veseljem spominja marsikaterega doživetja s svojih alpinističnih poti. Da ne počiva tudi zdaj, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur, začela pa sta v njegovi mladosti.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Prof. dr. Kazimir Drašlar je upokojeni biolog fiziolog. A veliko ljubezni goji tudi do taborništva, jamarstva in alpinizma. Vse življenje je ta svoja zanimanja povezal in živel prav vsakega od njih v lepoti tistega trenutka. Leta 1969 se je zaposlil na biološkem oddelku Biotehniške fakultete, kjer je leta 1987 postal predstojnik katedre za fiziologijo živali, med letoma 2009 in 2010 pa je bil tudi predstojnik oddelka. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjala že pred petimi leti in zato najprej obudila obdobje tega časa.
Upokojenke in upokojenci se ukvarjajo z mnogimi dejavnostmi - no, morda je dejavnost, o kateri bomo govorili danes, res bolj rezervirana za ženske. Izpod pridnih rok upokojenk Sekcije za ročna dela Društva upokojencev Šmartno - Tacen namreč nastajajo čudoviti izdelki. Pletenje, kvačkanje, vezenje jih združujejo, na ta način si podarijo čas, ko se ne samo družijo, ampak tudi kaj lepega ustvarijo. Luciji Fatur sta sekcijo predstavili gospa Pavla Tomšič in gospa Dragica Toplak Medved.
O letih, ki jih gospod Ciril Finc šteje že kar 91, pa o otroštvu, vojski, delu v mladinski delovni brigadi na progi Šamac–Sarajevo leta 1947, s katere še vedno hrani izkaznico in takratno fotografijo, o poklicu in družini ter seveda o življenju v Domu starejših občanov Grosuplje – bo tekel pogovor v tokratni oddaji. Cirila Finca je obiskala Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Nevenka Dobljekar je bila z radiem povezana od osnovne šole do upokojitve. Delala je na radiu na Ptuju, v Mariboru in na nacionalnem radiu kot dopisnica iz Spodnjega Podravja. Z novinarstvom je povezana še zdaj, čeprav je že deset let upokojena. Še vedno piše, je članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije. Dejavna je bila pri Zvezi društev upokojencev Slovenije, zdaj sodeluje pri Srebrni niti.
Neveljaven email naslov