Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.
Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva
Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.
"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.
"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.
"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."
Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?
"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.
Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva
Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.
"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.
"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.
"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."
Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?
"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"
Pred slabim letom so v Domu starejših na Fužinah odprli razstavo Spomini še živijo, na kateri so na posebnih panojih predstavili spomine 14-ih stanovalcev na čas druge svetovne vojne. Po razstavi je projekt beleženja spominov zaživel letos še v knjižni obliki. V knjigi z istoimenskim naslovom Spomini še živijo je zapisanih 33 zgodb. Gonilna sila celotnega projekta je Vida Milošević Arnold, upokojena predavateljica s Fakultete za socialno delo, tudi stanovalka doma.
Ni še preteklo tako veliko let, odkar se je življenje po upokojitvi kar nekako ustavilo; misel, da bi pridobili nova znanja tudi v tretjem življenjskem obdobju, pa se je zdela tako rekoč utopična. Učenje je bilo rezervirano le za mlajše. Leto 1984 je bilo zato prelomno: prvih šest starejših študentov se je začelo izobraževati v študijskem krožku francoščine. Prvi koraki so bili narejeni, začetek poti viden in 40 let pozneje je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje razvita nacionalna mreža 54-ih univerz za tretje življenjsko obdobje, ki delujejo v skoraj vseh večjih slovenskih krajih. Pot ni bila vedno lahka, korak ne vedno poskočen, a danes sta z nami ustanoviteljici prof. dr. Ana Krajnc in dr. Dušana Findeisen, ki bosta v pogovoru z Lucijo Fatur predstavili 40 let delovanja Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Hiphop za starejše? Zakaj pa ne? Program za starejše odrasle s področja hiphopovske kulture Gala hala in Društvo Kapa v maju pripravljata projekt Zlati Rapetek, namenjen približevanju hiphopovske kulture starejšim. Gre za sklop delavnic, ki jih bomo predstavili v prihodnjih minutah.
"Z zelenim tomosom po trzinskih poljih" je naslov zgodbe, uvrščene med deset najboljših na lanskem natečaju ljubljanske Mestne knjižnice v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Sodelujoči, starejši od 60 let, so se v okviru Zgodb mojega kraja spominjali, "Kako smo se nekoč prevažali". Avtorica, gospa Zinka Kosmač, se je nagrade seveda razveselila, saj se tistih Tomosovih časov zelo rada spominja. Že od nekdaj se je lotevala najrazličnejših stvari in tako se je lotila tudi pisanja te zgodbe, je povedala Luciji Fatur.
Hribi, raziskovanje, vodništvo - gospod Stane Soklič pravi, da ga vse to ohranja mladostnega, zdravega in vedno znova pripravljenega na nove izzive, čeprav na že znanih poteh. "Lahko grem znova in znova na isto pot, pa doživetje nikoli ne bo enako," pravi. Če ga vprašate, kam na potovanje, izstreli "Na Korziko!". Katere poti in hribi so mu še posebej ljubi in kako se je pred tridesetimi leti vse skupaj začelo, pa boste izvedeli v naslednjih minutah. Gospoda Staneta Sokliča je na pogovor povabila Lucija Fatur.
V tokratni oddaji bo naš gost gospod Franci Zorko, katerega zgodba z naslovom "Z zapravljivčkom na poroko ali kako smo se vozili na začetku šestdesetih let 20. stoletja" se je uvrstila med deset najboljših na natečaju za starejše od 60 let, ki je bil lansko poletje razpisan v okviru Mestne knjižnice v Ljubljani v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Tema natečaja je bila Zgodbe mojega kraja ‒ Kako smo se nekoč prevažali. Več o zapravljivčku pa bomo izvedeli v teh minutah; Francija Zorka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Ustvarjanje z besedami, posebna tehnika risanja, fotografije, ljubezen do potovanj in narave, vse to in še marsikaj je svet gospe Olge Kolenc. Prejela je že veliko nagrad in priznanj, povod za pogovor pa je bila nagrada na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije: Zgodbe mojega kraja − Kako smo se nekoč prevažali. Kaj vse počne gospa Olga Kolenc, si lahko ogledate na njeni spletni strani olgakolenc.si, v Novi Gorici pa jo je obiskala Lucija Fatur.
Velik del življenja gospe Mare Osrečki je zaznamoval šport. Začelo se je z ljubeznijo do drsanja, vse do 80-ega leta je rada smučala, še vedno igra tenis, največ pozitivne energije pa ji dajo hribi. Pravi, da je prav zaradi vztrajnosti, ki jo potrebuješ pri športu, tudi sicer v življenju borka. Da to brez dvoma drži, boste izvedeli v teh minutah. Gospo Maro Osrečki je obiskala Lucija Fatur.
V prihodnjih minutah bomo slišali ponovitev pogovora z gospo Mojco Dolamič. Če bi rekli, da je bil za tokratno sogovornico vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v pogovoru. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in je uživala prav vsak dan posebej. Naneslo pa je, da po dveh letih pokoja ponovno dela v laboratoriju, pogodbeno, opravlja odvzeme krvi, ki je bilo že prej njeno najljubše delo. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur, pogovor pa sta začeli z vremenom.
V preteklih oddajah smo že spoznali prvo- in drugonagrajenca lanskega natečaja za starejše od 60 let, ki ga organizira Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju z osrednjeslovenskimi knjižnicami. Gre za Zgodbe mojega kraja s podnaslovom Kako smo se nekoč prevažali. Gospod Franc Valentin Perko z Rakeka pa se je razveselil tretje nagrade, saj se je ob naslovu spomnil dogodka iz otroštva, sicer povezanega z bivanjem v bolnišnici, pa vendar tako nenavadnega, da se je odločil o tem napisati zgodbo in ji dal naslov "Pot v bolnišnico se je pričela s koreto". Gospod Franc Valentin Perko je v pogovoru z Lucijo Fatur z veseljem podelil še nekaj drugih zanimivosti iz svojega življenja, ki ga zdaj uživa v pokoju.
Če bi gospo Nevo Trampuš vprašali, česa v življenju res ne bi mogla pogrešati, bi prav gotovo takoj odgovorila – folklore. Pa tudi glasbe, gledališča in vseh drugih kulturnih dejavnosti. Pred enajstimi leti je takratni predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na posebni slovesnosti z redom za zasluge gospo Nevo Trampuš in posthumno njenega moža Mileta Trampuša odlikoval za prispevek k razvoju ljubiteljske kulture na področju folklorne dejavnosti, kakovostnega poustvarjanja slovenskega plesnega in glasbenega izročila ter oblačilne dediščine. V letih prej sta prejela mnoge občinske nagrade – Napotnikovo značko in priznanje, Kajuhovo nagrado in plaketo Mestne občine Velenje ter Maroltovo značko in Maroltovo plaketo, najpomembnejše priznanje na področju folklornega poustvarjanja, ki ga podeljuje Javni sklad za kulturno dejavnost. Gospo Nevo Trampuš, ki poleg vsega uči italijanščino na velenjski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, je obiskala Lucija Fatur.
"Bila so leta, ko sem ob pogledu na naše gore postala žalostna, saj sem jih vedno znova zapuščala in odhajala v Nemčijo. Zdaj jih lahko občudujem vsak dan," pripoveduje naša današnja sogovornica, gospa Breda Oseli. Kar 40 let je preživela v Stuttgartu, z možem pa sta vedela, da se bosta po upokojitvi vrnila v Slovenijo. Pod Šmarno goro jo je obiskala Lucija Fatur.
V tokratno oddajo prihaja gospa Barbara Bračič, ki poleg vsega drugega, s čimer se ukvarja, tudi izredno rada pleše. Zakaj prav ples in kaj vse jo še razveseljuje, bo povedala v pogovoru z Lucijo Fatur.
Poleti in vse do konca oktobra so starejši od 60 let lahko sodelovali v natečaju Mestne knjižnice Ljubljana, ki se je povezala z osrednjeslovenskimi knjižnicami, in pošiljali kratke zgodbe v okviru teme Zgodbe mojega kraja - Kako smo se nekoč prevažali. Prispelo je kar 67 zgodb, konec novembra so razglasili deset najboljših. Druge nagrade se je zelo razveselil gospod Bogomil Brvar iz Podgorice pri Pečah. V pogovoru z Lucijo Fatur boste izvedeli, kaj je to "knapuc", takšen je tudi naslov njegove zgodbe, in zakaj ga je gospod Brvar kot otrok tako težko pričakoval.
V tokratni oddaji bomo spoznali zgodbo gospe Nine Dovšak, ki je skrbela za moža z demenco.
V prvi oddaji v novem letu vas vabimo k sodelovanju, pokličite nas in nam zaupajte svoje želje in pričakovanja za leto 2024.
Recept za zdravih 90 let? Gibanje, aktivnost, bi odgovoril Štefan Podlesnik iz Maribora. Odbojka ga spremlja tako rekoč vse življenje, pa tudi drugi športi. Z ženo Ružo ubirata iste poti že 65 let, družini obeh sinov pa jima prav tako lepšata dneve in še posebno prihajajoče praznične dni. Tik pred prazniki sta Ruža in Štefan Podlesnik delček življenja podelila tudi z Lucijo Fatur.
Prejšnje poletje, od 12. junija do 30. oktobra, je Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, kot že nekajkrat doslej, razpisala natečaj kratkih zgodb za starejše od 60 let, Zgodbe mojega kraja. Letošnja tema je Kako smo se nekoč prevažali. Prejeli so 67 zgodb, ki so ustrezale razpisanim pogojem, in žirija je izbrala 10 najboljših. Najprepričljivejšo zgodbo je napisal in zanjo prejel prvo nagrado Janez Kavar iz Križ. Tudi sicer ima zanimivo življenjsko zgodbo, povezano tudi z našo radiotelevizijsko hišo. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Marsikdo šele v tretjem življenjskem obdobju uresniči svoje dolgoletne sanje. Med te sodi tudi Franci Mežnar iz Verduna v občini Novo mesto. Dejaven upokojenec je letos v samozaložbi izdal pesniško zbirko Srce govori. 600 izvodov je pošlo v mesecu dni, zato jih je dal natisniti še 600. Francija Mežnarja, ki z recitacijo pesmic popestri marsikatero družabno prireditev v lokalnem okolju, je obiskal Jože Žura.
Bil je učitelj, ravnatelj, vmes marsikaj drugega, tudi dedek Mraz. Med drugim je pisal in bral pogrebne govore in kot pooblaščenec sklepal zakonske zveze. Po težkem otroštvu si je ustvaril lepo družino, ki ga razveseljuje in bogati še danes. Frane Gombač iz Podgrada pri Ilirski Bistrici rad pripoveduje in niza drobce svojega življenja, obiskala ga je Lucija Fatur.
Neveljaven email naslov