Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.
Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva
Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.
"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.
"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.
"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."
Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?
"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.
Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva
Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.
"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.
"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.
"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."
Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?
"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"
Doktor pedagoške znanosti, pa tudi violinist. Že za diplomsko nalogo je preučeval povezanost med inteligentnostjo in muzikalnostjo in zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zoran Jelenc je prvi direktor Andragoškega centra Slovenije in idejni oče Festivala učenja v Sloveniji. V studio Prvega ga je povabila Lucija Fatur.
Gospod Franc Lebar redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Tu najde družbo in dejavnosti, s katerimi si krajša čas. S seboj pa nosi veliko lepih spominov, takih prav posebnih. O čem sta se pogovarjala z Lucijo Fatur, pa poslušajmo v tokratni oddaji.
Ljudske pevke z Jezerskega, ki delujejo pod okriljem Društva upokojencev Jezersko, že več kot petindvajset let predano ohranjajo izročilo ljudske pesmi. Z večglasnim petjem brez notne podlage in z navdušenjem, ki ne popušča, širijo svoj program in spoznavajo vedno nove pesmi. Te spretno spletajo v pušeljc ljudskih. »Ljudska pesem nas bogati in napolnjuje, petje in naša skupina nas gor držijo,« so soglasne upokojene Ljudske pevke z Jezerskega, ki so vesele, da njihove vrste krepijo tudi mlajše članice.
Če bi rekli, da je bil za gospo Mojco Dolamič vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in ga z veseljem tudi uživa, prav vsak dan posebej. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur.
"S pisanjem pesmi sem dala iz sebe bremena, ki so se mi nakopičila v življenju," pripoveduje gospa Štefka Kenda. Z veseljem pokaže zbirko svojih pesmi in albume, v katerih so fotografije prav posebnih izdelkov izpod njenih rok. Redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Z gospo Štefko Kenda se je pogovarjala Lucija Fatur.
Alenka Höfferle Felc ima bogato poklicno kariero. Najprej je doštudirala angleščino in francoščino na ljubljanski Filozofski fakulteti in se zaposlila kot profesorica na Gimnaziji Koper. Delo z mladimi ji je bilo sicer všeč, ampak pedagoško delo sčasoma zanjo ni bilo več izziv. Na Radiu Slovenija, takratnem Radiu Ljubljana, je v sedemdesetih letih uspešno opravila avdicijo za napovedovalce. Ker je želela postati zdravnica, je pri 32 letih začela študij medicine, ki ga je tudi končala. Zaposlila se je v UKC Ljubljana kot zdravnica specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine.
Gospa Terezija Oven, specialistka družinske medicine, se kljub upokojitvi še vedno vsak dan predano ukvarja z medicino oziroma s težavami, zaradi katerih se nanjo obrnejo po pomoč bližnji in daljni znanci. Skoraj ne bi verjeli, da medicina ni bila njena prva izbira, kot bomo slišali. Pa tudi njen dom ni samo dom. In prav tam je gospo Terezijo Oven obiskala Lucija Fatur.
V Okviru Doma upokojencev Kranj deluje Dnevno varstvo starejših, prav pred kratkim so druženja začeli v popolnoma novih prostorih na Planini. Center ponuja najrazličnejše dejavnosti, s katerimi si starejši popestrijo vsakdan. Gospa Vida Krelj je ena tistih upokojenk, ki nikoli nima veliko časa, saj ima koledar skrbno popisan z obveznostmi. K pogovoru jo je povabila Lucija Fatur.
Pred časom je Lucija Fatur obiskala Dom starejših občanov Grosuplje in spoznala sostanovalki, gospe Mariji. Gospo Pucihar ste v naši oddaji že spoznali, danes pa boste slišali pogovor z gospo Marijo Fink. Z oskrbo v Domu je zelo zadovoljna, dneve pa si obe gospe Mariji krajšata kar skupaj.
V tokratni oddaji vas pred mednarodnim dnem starejših, ki ga obeležujemo 1.oktobra, vabimo na Festival za tretje življenjsko obdobje, ki se že 22. leto odvija v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Iskren, iskriv, zanimiv - tak je naš današnji sogovornik. Peter Kopitar je v Dom starejših občanov Grosuplje prišel pred tremi leti. Je eden tistih, ki na življenje gleda povsem racionalno in se je zato tudi odločil za bivanje v Domu. V življenju je videl in prepotoval lep del sveta, Luciji Fatur pa je najprej povedal, od kod prihaja.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
Z oktobrom se začenja novo študijsko leto tudi za upokojenke in upokojence. Svoja vrata namreč odpira največja mreža v izobraževanju odraslih v Sloveniji - Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Vpisi že potekajo, morda vas bodo pritegnili študijski programi, ki jih bomo predstavili v naslednjih minutah, sicer pa možnosti za izobraževanje zares ni malo. Na Univerzo za tretje življenjsko obdobje vas vabi Lucija Fatur z gostjami.
Naša tokratna gostja v zadnji poletni ponovitvi oddaje je univerzitetna diplomirana strojna inženirka in je kar 34 let v srednji tehniški šoli v Trbovljah poučevala strokovne predmete. Je tudi avtorica in soavtorica delovnih zvezkov za mehaniko, državna nagrajenka za življenjsko delo v srednjem šolstvu in soustanoviteljica S.O.S. šole. Izredno rada ima matematiko. Gostja Lucije Fatur je bila gospa Alenka Knez.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur, slišali bomo ponovitev oddaje.
V tokratni ponovitvi oddaje bomo slišali pogovor z gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s preteklim šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim lažje? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let. Gospo Vido Čampa je obiskala Lucija Fatur, najprej pa poslušajmo pesem Aleksandre Marijanovič.
V prihodnjih minutah bomo v poletni ponovitvi slišali pogovor z gospo Metodo Mikuž in se naužili njenega optimizma. Izvedeli bomo, kakšen je poklic diplomatke in kaj je tista druga ljubezen, ki gospo Metodo razveseljuje tako rekoč vse življenje. V pokoju pa se je lotila še enega zanimivega projekta. Metodo Mikuž je obiskala Lucija Fatur.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur.
Današnji oddaji naj prisluhnejo vsi, ki radi pišejo in so starejši od 60 let. To sta namreč prva pogoja, da lahko sodelujete na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Gre za natečaj z naslovom Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč prevažali. Časa, da pobrskate po spominu in se spomnite morda česa prav posebnega, je še dovolj, saj natečaj traja vse poletje, vse do 30. oktobra. Lucija Fatur je najprej povprašala, od kod pravzaprav ideja za ta natečaj, pogovarjala se je z Anjo Frkovič Teršan, območno koordinatorko domoznanske dejavnosti in vodjo projekta.
Gospod Darko Ipavec je pred pol leta prišel v Center starejših Pristan v Vipavi, je pa tudi sicer doma iz teh krajev. Ob spominih na preteklost velikokrat reče "Lepo je bilo!", nekaterih dogodkov se res rad spominja. Ko pogovor nanese na leta, ki prehitro minevajo, se z nasmehom spomni, kako se mu je pri 17-ih letih zdelo, da ima do vojaščine še ogromno časa. V Centru starejših se gospod Darko Ipavec odlično počuti, pogovor z Lucijo Fatur pa sta začela pri obdobju, ko je iz tekstilne tovarne odšel v drugo službo.
Neveljaven email naslov