TRGOVINA Z LJUDMI

Po nekaterih ocenah število žrtev trgovine z ljudmi po svetu na letni ravni  preseže 21 milijonov, v Sloveniji se je število v letu 2013 primerjavi z letom poprej zvišalo s 13 na 41 prepoznanih primerov.

V Studiu ob 17-ih je Enisa Brizani gostila mag. Sandija Čurina, nacionalnega koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi in vodjo medresorske delovne skupine, Jožeta Levašiča, okrožnega državnega tožilca na specializiranem tožilstvu, dr. Aleša Bučarja Ručmana s Fakultete za varnostne vede in avtorja analize trgovine z ljudmi z namenom izkoriščanja delovne sile, trgovine z otroki, prisilnega beračenja in izvrševanja kaznivih dejanj in Katjušo Popovič iz društva Ključ.

Neustrezna definicija

Kot je povedal mag. Sandi Čurin, smo prelomnico v preganjanju trgovine z ljudmi dosegli leta 2009, ko so izrekli prve sodbe zaradi trgovine z ljudmi. Da je v Sloveniji težko priti do obsodilne sodbe na tem področju, je poudaril Jože Levašič, ki razlog za to vidi v neustrezni definiciji tega dejanja v kazenskem zakoniku. Definicija, ki smo jo v kazenski zakonik prvič uvedli leta 2004, ne ustreza zahtevam mednarodnih dokumentov, ki smo jih podpisali. Na Hrvaškem imajo po njegovem mnenju v kazenskem zakoniku veliko boljšo definicijo trgovine z ljudmi. Točno se ve, kdo je žrtev in kaj pomeni privolitev. V Sloveniji nimamo izdelane terminologije niti za prostitucijo, ki jo tako pogosto zamenjujemo s prisilnim delom. Hrvaška definicija trgovine z ljudmi vključuje tudi prisilne poroke, pri nas pa je definicija zelo omejena. Definicija bi morala predvidevati še druge oblike suženjstva, ki jih še ne poznamo, se pa lahko razvijejo.

Kriminalizacija uporabnikov?

Katjuša Popovič je povedala, da so na društvu Ključ v zvezi s trgovino z ljudmi nudili pomoč 43 ljudem, kar je več kot kažejo uradni podatki. Do razlike z uradnimi podatki prihaja zato, ker pri društvu Ključ ne dokazujejo dejanja trgovine z ljudmi, pač pa takoj nudijo pomoč, pogosto celo žrtvam, ki se same sploh ne prepoznajo kot žrtve. Največ se ukvarjajo z žrtvami prisilne prostitucije in prisilnih porok.

Tudi Jože Levačič meni, da je pretežni del trgovine ljudi v Sloveniji v prostituciji, nekaj jih je s področja beračenja, na Dolenjskem pa so naleteli na sum na prisilno delo, ki pa se je pozneje izkazal za neko drugo kaznivo dejanje. Prepričan je, da bi država morala trgovini z ljudmi postavljati učinkovite ovire. Ena od takih ovir bi lahko bila, da tistega, ki najame nekega delavca, prisili, da ga tudi plačuje vsaj neki s pogodbo določen čas. Rešitev vidi tudi v kriminalizaciji koristnikov dela, ki izvira iz trgovine z ljudmi, naj gre za prostitucijo ali suženjsko delo. Tudi tisti, ki kupuje take predmete in storitve, bi moral biti kazensko odgovoren. K temu je Aleš Bučar Ručman pripomnil, da imamo danes prav vsi na sebi oblačila in obutev, ki prihajajo iz tovarn, v katerih delajo prisilni delavci.

Država kot sostorilka v trgovini z delavci migranti

Aleš Bučar Ručman je povedal, da raziskava ki so jo opravili, kaže, da je tudi v Sloveniji število žrtev trgovine z ljudmi daleč višje, kot kažejo uradni podatki. Do razlike med številkami pride zaradi razlik med ozkim pogledom slovenskega kazenskega zakonika in razširjenim pogledom, ki ga imamo raziskovalci in nevladne organizacije. Raziskovalci med žrtve štejejo tudi delavce migrante, ki smo jih imeli v Sloveniji. Mnogi kot dokaz, da gre za trgovino z ljudmi upoštevajo uporabo fizične sile nad njimi, v resnici pa gre za izkoriščanje gospodarske situacije v državah žrtve in za njeno ekonomsko ujetost – prisilni delavci so popolnoma odvisni od delodajalcev in so šibkejši, ranljivejši člen. Bučar Ručman meni, da  je država pogosto v sostorilstvu s tistimi, ki izkoriščajo prisilne delavce. Tako je bilo tudi v Sloveniji, ko je država zahtevala dveletno neprekinjeno delo zato, da je potem izdala dovoljenje za delo in je tako delavce prepustila na milost in nemilost delodajalcem, ki so vedeli, da vsaj dve leti ne bodo mogli dati odpovedi. Viktimizacija delavcev izhaja iz tega, da so si delodajalci to preprosto lahko privoščili, ker je bila v to vpletena tudi država. Obstajajo primeri, ko je delavce, ki so dobili odpovedi in ki so jim bili delodajalci dožni plačilo, čez mejo odstranjevala celo policija, kar se je pozneje zaradi splošnega zgražanja javnosti prenehalo.

Posredovalnice delavcev – ustanavljanje verižnih podjetij

Danes tako izkoriščanje zamenjuje ustanavljanje podjetij, ki napotijo delavce na delo v tujino in dobijo od tujega delodajalca plačilo po vseh zakonih, delavcem pa tega plačila nikoli ne nakažejo. To nekateri zamenjujejo s podjetništvom, seveda pa to veriženje podjetij (tudi po 30, 40) ni podjetništvo, pač pa kriminal. Da so delavci migranti vedno potencialne žrtve dela z ljudmi, se strinja tudi Jože Levašič.

Aleš Bučar Ručman poudarja tudi, da je vprašanje, ki se postavlja vsem nam: „Ali se lahko v takem položaju znajdemo tudi sami?“ Tudi mnogi sodobni prekarni delavci se sprašujejo, ali niso v takem položaju tudi sami in mnogi tudi so v takem položaju, pa ne veljajo za žrtve trgovine z ljudmi.

Razskovalci zaznavajo tudi organizirano prisilno beračenje in trgovino z ljudmi z namenom njihove uporabe za izvajanje kriminalnih dejanj in trgovino z otroki, kamor sodijo tudi prisilne poroke.