Ob koncu šolskega leta je stisk med mladimi precej, te pa lahko v skrajnih primerih pripeljejo tudi do poskusa samomora ali celo samomora. Med letoma 2003 in 2013 je samomor naredilo 100 mladih, starih od 10. do 19. let, število samomorov pa je v zadnjih letih upadlo. To bi sicer lahko bil znak, s katerimi bi bili zadovoljni. A samomor pri najstnikih še vedno ostaja drugi najpogostejši vzrok smrti. Ne smemo pozabiti tudi, da samomorilno vedenje mladostnikov vključuje tudi samomorilne misli in samomorilne poskuse. Teh je med mladostniki precej več kot dejanskih samomorov, prav tako je vedno več tudi drugih duševnih stisk mladih – samopoškodbenega vedenja in depresije. Kakšno pomoč jim nudimo? Več v petkovem Studiu ob 17, v katerem sodelujejo: dr. Marija Anderluh, dr. med., predstojnica Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Mateja Hudoklin, spec. klin. psih., Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Špela Reš, psihologinja iz nevladne organizacije Logout, centra pomoči pri prekomerni uporabi interneta, in doc. dr. Saška Roškar, psihologinja in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Med otroki in mladimi je vse več duševnih stisk, tudi tistih najhujših: samopoškodovanje in samomorilne misli, pravijo strokovnjakinje, ki se s temi mladimi srečujejo vsak dan. Strokovne službe in država temu ne sledijo, čakalne dobe za pedopsihiatra, otroškega psihologa in kliničnega psihologa so zato nezaslišno dolge - tudi eno leto.

Ob koncu šolskega leta je stisk med mladimi precej, te pa lahko v skrajnih primerih pripeljejo tudi do poskusa samomora ali celo samomora. Med letoma 2003 in 2013 je samomor naredilo 100 mladih, starih od 10. do 19. let, število samomorov pa je v zadnjih letih upadlo. To bi sicer lahko bil znak, s katerimi bi bili zadovoljni.  A samomor pri najstnikih še vedno ostaja drugi najpogostejši vzrok smrti. Ne smemo pozabiti tudi, da samomorilno vedenje mladostnikov vključuje tudi samomorilne misli in samomorilne poskuse. Teh je med mladostniki precej več kot dejanskih samomorov, prav tako je vedno več tudi drugih duševnih stisk mladih  – samopoškodbenega vedenja in depresije. Še drug trend, ki ga opažajo strokovnjaki, je, da se hude stiske, tudi suicidalne misli, pojavljajo vedno bolj zgodaj v razvoju otroka – že pri mlajših otrocih, pri 8-, 9-, 10-letnikih.

O razlogih in tem, kakšno pomoč nudimo otrokom in mladim v stiski, smo se pogovarjali z gostjami. To so bile: dr. Marija Anderluh, dr. med., predstojnica Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Mateja Hudoklin, spec. klin. psih., Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Špela Reš, psihologinja iz nevladne organizacije Logout, centra pomoči pri prekomerni uporabi interneta, in doc. dr. Saška Roškar, psihologinja in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

10 do 15 odstotkov mladih občuti duševno stisko

Medtem, ko se je način življenja v zadnjih desetletjih močno spremenil (tudi zaradi modernih tehnologij), so se spremenili tudi družinski odnosi. Zaradi pomanjkanja časa, manjših družin, vedno večjih družbenih in poklicnih zahtev ter osebnih pričakovanj so odnosi med straši in otroci lahko manj trdni kot nekoč. Po besedah dr. Anderluh raziskave kažejo, da je že en odrasel človek, s katerim se otrok razume in h kateremu se lahko zateče, dovolj, da otrok razvije prave načine reševanja svojih stisk in težav. Če ima otrok občutek, da je sam, lahko nastopijo težave. Strokovnjaki so prepričani, da je v populaciji 10 do 15 % mladih, ki imajo duševno stisko, a pomoč dobi le odstotek mladih.

Težko je priti do strokovne pomoči

Težava je v pomanjkanju dostopnosti do strokovnih služb, pravijo naše sogovornice. V Svetovalnem cetru za otroke, mladostnike in starše je npr. čakalna doba za kliničnega psihologa eno leto! Premalo je dispanzerjev za celostno strokovno pomoč otrokom in mladostnikom ter strokovnega kadra za delo s to ranljivo skupino, ki lahko, kot je bilo nedolgo nazaj mogoče prebrati za Rusijo, podleže manipulantom, ki prek družbenih omrežij mlade nagovarjajo k tveganim dejanjem in celo samomorom.

Nekoliko bolje gre Sloveniji pri različnih preventivnih programih, ki pa imajo, tudi zaradi tega, ker nacionalni program za duševno zdravje še vedno leži v nekem predalu, naravo časovno omejenih projektov in periodičnosti – izvajanje dobrih praks ni sistematično financirano. Pri duševnih težavah otrok in mladih (pa seveda tudi ostalih) je ključ prav v tem, da so stiske odkrite zgodaj, pomoč pa zagotovljena zgodaj in na ustrezen način.