Pomoč obstaja: SOS telefon, nevladne organizacije, policija, zdravstveni delavci ...

Opekline, podplutbe, izbiti zobje in zlomi so zunanji znaki, ob katerih lahko posumimo na nasilje. Telesnim poškodbam se pridružijo še občutki strahu, sramu in krivde. Ti se pogosto stopnjujejo v panično motnjo, depresivnost ali celo v zlorabo alkohola in drog. Izkušnje in podatki kažejo, da kljub hudim posledicam žrtve o nasilju le težko spregovorijo. Poznavalci zato pravijo, da so uradne številke le vrh ledene gore.

Žrtve nasilja pogosto vstopajo v zdravstveni sistem. Podatki kažejo, da jih kar 48 odstotkov potrebuje medicinsko oskrbo. Po mednarodnih priporočilih naj bi odkrivanje nasilja potekalo prvenstveno v ambulantah družinske medicine.

Žrtev nasilja velikokrat nima ustrezne podpore, s pomočjo katere bi lahko razrešila ogrožajočo situacijo. Prav zato bi morali zdravstveni delavci bi poznati primerne postopke in pristope. Po besedah družinske zdravnice asist. dr. Nene Kopčaver Guček je v Sloveniji skoraj 18 odstotkov bolnikov v ambulantah družinske medicine že spregovorilo o nasilju v družini.

Posledice fizičnega in psihičnega nasilja so kratkoročne in dolgoročne; nekatere vseživljenjske. Dr. Kopčaver Guček je problematiko nasilja v družini raziskovala v okviru svojega doktorskega dela. Ugotovila je, da se zdravstveni delavci zavedajo pomembnosti odkrivanja nasilja v družini, vendar imajo pri obravnavi žrtev nasilja več pomislekov.

Projekt POND (www.prepoznajnasilje.si) je osvetlil prepoznavo in obravnavo žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti. Zakonska obveznost je jasna. Zakon o preprečevanju nasilja v družini delavcem v zdravstvu nalaga, da morajo takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumijo, da je otrok žrtev nasilja. Kadar pa je žrtev odrasla oseba, so dolžni prijaviti vsako dejanje, ki se preganja po kazenskem zakoniku.

Vsaka žrtev bi morala vedeti:

Nisi kriva! Nisi kriv!

Nisi sama! Nisi sam!

Pomoč obstaja!

Pri nas žrtve nasilja, največkrat so to ženske in otroci, poiščejo pomoč na SOS telefonu (080 11 55) ali pri nevladnih organizacijah. Izhod v sili iščejo s prijavo na policiji, v mnogih primerih pa se obrnejo in zaupajo zdravstvenemu osebju.