Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozimi se ob Zbiljskem jezeru zberejo nekatere ptice, ki jim je drugje prehladno. V četrtek pa so kamp Smlednik, ki ni prav daleč stran, okupirali psi. In to kar 650 takšnih, ki jim mraz prav dobro dene.
Nejc Smole, predsednik krajevne skupnosti Smlednik, je povedal, da gre za letno različico zimskega športa, pri katerem psi seveda ne vlečejo sani, pač pa kolesarje, tekače, tiste na skuterjih oziroma skirojih in štirikolesne vozičke.
Na tem tekmovanju, kot že ime pove – prvenstvo čistokrvnih polarnih vlečnih psov – so dovoljene samo naslednje pasme: husky, samojed, aljaški malamut in grendlanski pes.
Idejni vodja oziroma tisti, ki je najbolj zaslužen, da je po Italiji, Belgiji, Nizozemski in mestu ob avstrijsko-češki meji letos gostiteljica prvenstva čistokrvnih polarnih vlečnih psov Slovenija, je Matjaž Ovsenek, tudi član Kluba slovenskih vodnikov čistokrvnih psov.
Ko je sneg, ga lahko vidite na smučeh z vpreženim psom, kar se imenuje skijoring, te dni pa je svojo Kiro vpregel v kolo, kar se imenuje bikejoring – in to je ena izmed štirih disciplin, v katerih se te dni pri nas meri 107 ekip iz 10. držav.
“Najštevilčnejšo zasedbo imajo Avstrijci, ki bodo prav gotovo pobrali tudi največ kolajn. Zelo močni pa so tudi Italijani, Čehi, Slovaki, sploh tekači. Recimo Marcel Matanin je tudi pri nas že večkrat tekel gorski tek na Šmarno goro in Slovenijo dobro pozna.”
Iz Avstrije je k nam prišel tudi prvak v vleki s skirojem Klaus Flinger.
“Začel sem z nogometom, potem sem kolesaril – take dolge ture, več kot 1200 in 1400 kilometrov. Potem sem ugotovil, da je tudi teči prijetno. Začel sem teči maratone in ultramaratone, ko tečeš 24 ur. Največji dosežek je bil 240-kilometrski maraton čez Saharo v sedmih dneh. Vse, kar potrebuješ v 7. dneh, spakiraš v nahrbtnik in tečeš z njim in vse, kar dobiš od organizatorjev, je od 10 do 12 litrov vode na dan. Potem pa je družina želela psa. Sprva sem rekel, da psa pa res ne potrebujemo. Pa so me prepričali, da lahko z njim treniram na smučeh, ki jih bo vlekel. Začelo me je zanimati, začel sem se učiti in v petih letih sem postal svetovni prvak.”
V canicrossu oziroma teku s psom je bilo tudi kar nekaj tekmovalk. No, ne nekaj. Na celotnem tekmovanju v Smledniku naj bi bila kar polovica tekmovalk, vsaj tistih s človeško podobo.
Barbaro Rink je mraz motil bolj kot njeno Albo: “Kuža pri teh temperaturah dela bolje, kot če je topleje.” Tekmovalka je še povedala, da je edina razlika teka s psom ta, da je pri njem hitrost veliko večja, kot bi jo dosegel tekač sam.
In čeprav imajo ti polarni psi, ki so zasedli del Gorenjske vleko v krvi, pa imajo eno pomanjkljivost: če ne gre zares, ne dajo vsega od sebe.
Vse od sebe pa so na progah treh občin – Medvode, Šenčur in Vodice – dali tekmovalci 5. Evropskega prvenstva čistokrvnih polarnih vlečnih psov 2011, pa čeprav gre bolj kot za tekmovanje za hobi in druženje.
Pozimi se ob Zbiljskem jezeru zberejo nekatere ptice, ki jim je drugje prehladno. V četrtek pa so kamp Smlednik, ki ni prav daleč stran, okupirali psi. In to kar 650 takšnih, ki jim mraz prav dobro dene.
Nejc Smole, predsednik krajevne skupnosti Smlednik, je povedal, da gre za letno različico zimskega športa, pri katerem psi seveda ne vlečejo sani, pač pa kolesarje, tekače, tiste na skuterjih oziroma skirojih in štirikolesne vozičke.
Na tem tekmovanju, kot že ime pove – prvenstvo čistokrvnih polarnih vlečnih psov – so dovoljene samo naslednje pasme: husky, samojed, aljaški malamut in grendlanski pes.
Idejni vodja oziroma tisti, ki je najbolj zaslužen, da je po Italiji, Belgiji, Nizozemski in mestu ob avstrijsko-češki meji letos gostiteljica prvenstva čistokrvnih polarnih vlečnih psov Slovenija, je Matjaž Ovsenek, tudi član Kluba slovenskih vodnikov čistokrvnih psov.
Ko je sneg, ga lahko vidite na smučeh z vpreženim psom, kar se imenuje skijoring, te dni pa je svojo Kiro vpregel v kolo, kar se imenuje bikejoring – in to je ena izmed štirih disciplin, v katerih se te dni pri nas meri 107 ekip iz 10. držav.
“Najštevilčnejšo zasedbo imajo Avstrijci, ki bodo prav gotovo pobrali tudi največ kolajn. Zelo močni pa so tudi Italijani, Čehi, Slovaki, sploh tekači. Recimo Marcel Matanin je tudi pri nas že večkrat tekel gorski tek na Šmarno goro in Slovenijo dobro pozna.”
Iz Avstrije je k nam prišel tudi prvak v vleki s skirojem Klaus Flinger.
“Začel sem z nogometom, potem sem kolesaril – take dolge ture, več kot 1200 in 1400 kilometrov. Potem sem ugotovil, da je tudi teči prijetno. Začel sem teči maratone in ultramaratone, ko tečeš 24 ur. Največji dosežek je bil 240-kilometrski maraton čez Saharo v sedmih dneh. Vse, kar potrebuješ v 7. dneh, spakiraš v nahrbtnik in tečeš z njim in vse, kar dobiš od organizatorjev, je od 10 do 12 litrov vode na dan. Potem pa je družina želela psa. Sprva sem rekel, da psa pa res ne potrebujemo. Pa so me prepričali, da lahko z njim treniram na smučeh, ki jih bo vlekel. Začelo me je zanimati, začel sem se učiti in v petih letih sem postal svetovni prvak.”
V canicrossu oziroma teku s psom je bilo tudi kar nekaj tekmovalk. No, ne nekaj. Na celotnem tekmovanju v Smledniku naj bi bila kar polovica tekmovalk, vsaj tistih s človeško podobo.
Barbaro Rink je mraz motil bolj kot njeno Albo: “Kuža pri teh temperaturah dela bolje, kot če je topleje.” Tekmovalka je še povedala, da je edina razlika teka s psom ta, da je pri njem hitrost veliko večja, kot bi jo dosegel tekač sam.
In čeprav imajo ti polarni psi, ki so zasedli del Gorenjske vleko v krvi, pa imajo eno pomanjkljivost: če ne gre zares, ne dajo vsega od sebe.
Vse od sebe pa so na progah treh občin – Medvode, Šenčur in Vodice – dali tekmovalci 5. Evropskega prvenstva čistokrvnih polarnih vlečnih psov 2011, pa čeprav gre bolj kot za tekmovanje za hobi in druženje.
O aktualnem volilnem dogajanju v ZDA se pogovarjamo z našim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Pred dobrim tednom dni je Univerzitetni klinični center Ljubljana na spletni strani prostovoljstvo.org objavil, da v naši največji bolnišnici iščejo prostovoljce. V prvi vrsti študente zdravstvenih in podobnih smeri, polnoletne dijake zadnjih letnikov srednjih zdravstvenih šol ter vse druge tako ali drugače povezane z zdravstvenimi poklici, ki bi jim v teh težkih razmerah pomagali premagati kadrovsko krizo in jih vključili v oskrbo bolnikom kot pomoč medicinskim sestram. Med tistimi prostovoljci, ki so se že odzvali povabilom je tudi bolničarka Tatjana Skvarč.
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.” Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ob dnevu reformacije smo se pogovarjali z evangeličansko duhovnico v Gornjih Slavečih, s Simono Prosič Filip, o vplivu novonastalih razmer na delo v cerkveni skupnosti, ki jo vodi, o izzivih, ki jih prinaša prihodnost in časih, ki znova kličejo po reformaciji. Foto: Osebni arhiv
Ste tudi vi od marca pri sebi opazili drugačne glasbene želje kot sicer? Se je vaš odnos do glasbe spremenil? Odgovarjajo poslušalci in Aleksandra Ilijevski, pevka zasedbe Pliš.
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Med novicami iz znanosti, ki niso povezane s koronavirusom, je ta teden odmeval podvig ameriške misije Osiris Rex, ki je v torek z asteroida Bennu pobrala vzorec tal in se podala na 300 milijonov kilometrov dolgo pot proti domu. Toda sonda je nabrala tolikšno količino vzorca, da je pobiralna glava zaradi večjih kamenčkov ostala odprta in da zdaj delci celo uhajajo. O tej misiji, pa tudi o raziskovanju asteroidov in drugih teles v našem Osončju in o potencialu za nove oblike vesoljskega rudarjenja se je Maja Ratej pogovarjala s profesorjem na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomažem Zwittrom.
Danes mineva 75 let od ustanovitve Organizacije Združenih narodov, na ta dan je leta 1975 začela veljati Ustanovna listina OZN, ki opredeljuje cilje in načela svetovne organizacije ter poudarja mirojubneo reševanje sporov in spoštovanje mednarodnega prava kot temeljni vrednoti mednarodnega miru in varnosti. Na letošnji dan Združenih narodov velja pozornost posvetiti zlasti lakoti, zaradi katere trpi desetina svetovnega prebivalstva in ki se tako zaradi covida, novih konfliktnih območij v svetu in pojavljanja podnebnih sprememb znova krepi.
Tri različne predloge je v svoje priporočilo združil glasbenik Julijan Erič, kitarist in pevec skupine Prismojeni profesorji bluesa.
Kako bo prepoved potovanj med regijami vplivala na turizem, bo zimska sezona v smučarskih središčih sploh mogoča? Poletna turistična sezona je mimo, problemi turistične industrije pa ostajajo in se po ponovni razglasitvi epidemije še poglabljajo. V Bohinju je v torek nehala obratovati žičnica na Vogel. Direktorica splošnega sektorja Smučarskega centra Vogel Aleksandra Fiorelli pove, da so se čez poletje držali vseh navodil in priporočil NIJZ-ja, enako pred zaprtjem. "Sicer je bila zasedenost v mesecih julij in avgust le 40-odstotna, če primerjamo z lanskim obiskom, kar je ob primerjavi s celotno lansko sezono precej slabo," še doda Aleksadra Fiorelli. V Bohinju se pripravljajo na različne možne scenarije, pove Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj. "Nekaj turistov je v še Bohinju, danes pričakujemo dokončne informacije, kako je s temi, ki so še tukaj in želijo koristiti vavčerje. Enako velja za tuje turiste, ki so pri nas. Zima je tudi v času brez epidemije velik izziv. Občina Bohinj je sprejela poseben akcijski načrt za zimo, s katerim bi pomagala manjšim smučiščem, kot so Soriška planina, Senožeta in Pokljuka. Mogoče se bo letos na novo rodilo smučišče Kobla."
Tim in Tai, srednješolec in osnovnošolec, ki sta se s šolanjem na daljavo srečala že drugič. V ponedeljek sta imela v tem šolskem letu že drugi prvi šolski dan, saj so učenci višjih razredov osnovnih šol in dijakih srednjih šol pričeli z učnim procesom na daljavo. Njun dan se je, razen tega, da za obisk pouka nista zapustila doma, ni bistveno razlikoval od dneva, ko pouk poteka za šolskimi zidovi.
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Neveljaven email naslov