Pozimi se ob Zbiljskem jezeru zberejo nekatere ptice, ki jim je drugje prehladno. V četrtek pa so kamp Smlednik, ki ni prav daleč stran, okupirali psi. In to kar 650 takšnih, ki jim mraz prav dobro dene.

Nejc Smole, predsednik krajevne skupnosti Smlednik, je povedal, da gre za letno različico zimskega športa, pri katerem psi seveda ne vlečejo sani, pač pa kolesarje, tekače, tiste na skuterjih oziroma skirojih in štirikolesne vozičke.

Na tem tekmovanju, kot že ime pove – prvenstvo čistokrvnih polarnih vlečnih psov – so dovoljene samo naslednje pasme: husky, samojed, aljaški malamut in grendlanski pes.

Idejni vodja oziroma tisti, ki je najbolj zaslužen, da je po Italiji, Belgiji, Nizozemski in mestu ob avstrijsko-češki meji letos gostiteljica prvenstva čistokrvnih polarnih vlečnih psov Slovenija, je Matjaž Ovsenek, tudi član Kluba slovenskih vodnikov čistokrvnih psov.

Ko je sneg, ga lahko vidite na smučeh z vpreženim psom, kar se imenuje skijoring, te dni pa je svojo Kiro vpregel v kolo, kar se imenuje bikejoring – in to je ena izmed štirih disciplin, v katerih se te dni pri nas meri 107 ekip iz 10. držav.

“Najštevilčnejšo zasedbo imajo Avstrijci, ki bodo prav gotovo pobrali tudi največ kolajn. Zelo močni pa so tudi Italijani, Čehi, Slovaki, sploh tekači. Recimo Marcel Matanin je tudi pri nas že večkrat tekel gorski tek na Šmarno goro in Slovenijo dobro pozna.”

Iz Avstrije je k nam prišel tudi prvak v vleki s skirojem Klaus Flinger.

“Začel sem z nogometom, potem sem kolesaril – take dolge ture, več kot 1200 in 1400 kilometrov. Potem sem ugotovil, da je tudi teči prijetno. Začel sem teči maratone in ultramaratone, ko tečeš 24 ur. Največji dosežek je bil 240-kilometrski maraton čez Saharo v sedmih dneh. Vse, kar potrebuješ v 7. dneh, spakiraš v nahrbtnik in tečeš z njim in vse, kar dobiš od organizatorjev, je od 10 do 12 litrov vode na dan. Potem pa je družina želela psa. Sprva sem rekel, da psa pa res ne potrebujemo. Pa so me prepričali, da lahko z njim treniram na smučeh, ki jih bo vlekel. Začelo me je zanimati, začel sem se učiti in v petih letih sem postal svetovni prvak.”

V canicrossu oziroma teku s psom je bilo tudi kar nekaj tekmovalk. No, ne nekaj. Na celotnem tekmovanju v Smledniku naj bi bila kar polovica tekmovalk, vsaj tistih s človeško podobo.

Barbaro Rink je mraz motil bolj kot njeno Albo: “Kuža pri teh temperaturah dela bolje, kot če je topleje.” Tekmovalka je še povedala, da je edina razlika teka s psom ta, da je pri njem hitrost veliko večja, kot bi jo dosegel tekač sam.

In čeprav imajo ti polarni psi, ki so zasedli del Gorenjske vleko v krvi, pa imajo eno pomanjkljivost: če ne gre zares, ne dajo vsega od sebe.

Vse od sebe pa so na progah treh občin – Medvode, Šenčur in Vodice – dali tekmovalci 5. Evropskega prvenstva čistokrvnih polarnih vlečnih psov 2011, pa čeprav gre bolj kot za tekmovanje za hobi in druženje.