Če bi po gozdovih planotaste Menišije med naselji Borovnica, Vrhnika, Logatec in Cerknica hodili sami, bi verjetno bolj kot gledali pod noge, oprezali okoli. Zato je dobro včasih obiskati gozd skupaj s strokovnjakom. Z raziskovalcem na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Mihom Krofljem smo tokrat iskali, čigave tace in parklji so se po na novo zapadlem snegu potikali okoli.

V nekaj dni starem snegu so poleg srn in košut prevladovale sledi lisic. Našli pa smo tudi  sled divjih prašičev, jazbecev, kun in divje mačke. Teh je – verjeli ali ne – v Dinaridih nekaj 1000. Manj sreče bi imeli, če bi iskali risa, pri nas jih je le kakih 15 do 20 živali.

Foto: Miha Krofel
[slickr-flickr search=”sets” set= “72157629062193104” type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on”sort=”name”]

Cilj – volčje sledi
Na območju Menišije sta bila nekoč dva volka, par. A samico Tvigi, ki naj bi k nam prišla iz sosednje Hrvaške, je lani povozil avto. Zato zdaj raziskovalce zanima, ali je samec še vedno tam, je sam ali ima morda novo volčjo spremljevalko, saj je zdaj zadnji čas za paritev.

Ker volkovi ponoči po teritoriju naredijo od 20 do 30 kilometrov, nekateri tudi 70, sledi ni težko najti, a le sled, volka videti pa je nekaj drugega. Podatke o gibanju volkov dobivajo s telemetrijo s pomočjo ovratnic, drugi načini spremljanja živali so še genski monitoring, zimsko sledenje in popisovanje z  izzivanjem tuljenja.

Pri nas je nekje 10 tropov volkov, 5 od njih je na območjih Slovenije in Hrvaške: “Samo za slovenski del, po reprodukciji in pred odstrelom je ocena volkov v Sloveniji število 43, po zaključnem odstrelu in pred reprodukcijo pa v povprečju 32,” pravi Miha Krofelj ter dodaja, da je pri nas za en avtobus volkov.

Za ustrelitev volka nekoč nagrada v višini treh plač
Kdor je nekoč  pri nas ustrelil volka, je dobil celo nagrado, ki je znašala tri plače. Nagrade so ukinili šele leta 1973, leta 1990 pa je volka zaščitila Lovska zveza Slovenije, tri leta pozneje pa še država. Včasih so bili povsod, danes so v Dinaridih, na Notranjskem in Kočevskem, primorskem Krasu in na Nanosu.

Zanimivost, ki je pri volkovih očarala Miho Kroflja, je njihovo sodelovanje v tropu  in prenos znanja s starejših na mlade. Samec in samica namreč ostaneta skupaj, če jima to dopustijo okoliščine, vse življenje, trop pa sestavljajo njuni potomci.  Če se zgodi, da samec ali samica pogine, potem ali trop razpade ali pa pride drug volk ali volkulja, nikoli pa vodilnega mesta ne zavzame kateri od potomcev. Pri volkovih namreč ni parjenja v sorodstvu.

Še ena redka žival v naših gozdovih, ki pa ne živi na drevesih, kot mnogi mislijo, je ris. Leta 1973 so k nam pripeljali 6 predstavnikov te vrste, a ji zaradi medsebojnega parjenja in krivolova grozi izumrtje.

Rjavi medved pozimi za razliko od črnega ne spi, ampak drema
No, z raziskovalcem Miho Krofljem risa nismo sledili, prav tako nismo našli pričakovanih volčjih sledi, ampak nepričakovane medvedje. Rjavi medved namreč za razliko od črnega ne spi trdnega zimskega spanja, ampak bolj drema. Zato se lahko zgodi, da ga srečaš tudi pozimi, a moj sogovornik pravi, da je bolj nevarno srečati avto kot medveda ali volka, v primeru da ga, pa Krofelj svetuje:  “Medved ne napada ljudi, ker bi jih hotel pojest. On napade človeka samo v primerih, ko se tako ustraši, da se mu zdi bolje, da se brani kot da beži. Zato je glavno, da mu damo čim prej vedeti da prihajamo. Če pa se že zgodi, da se srečamo z njim je najbolj da ostanemo mirni, da se ne začnemo dreti, mahati ali teči, ker  se bo medved še bolj ustrašil.”

Še manj nas mora biti strah volkov, kajti “v Sloveniji ni enega primera, da bi volk kadarkoli kjerkoli  napadel človeka. Zadnji pisni vir je Rdeča kapica“, je še dodal raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Miha Krofelj.