”Najtežje mi je, ko sredi meseca iščemo cente po hiši za kruh, sedemo ati, mami in jaz za mizo, pa ati najde dva centa, pa jaz dam 40 centov, ki sem jih prihranila od sladoleda in jih dam za kruh, včasih si grem tudi sposodit,” o revščini v svoji družini govori osmošolka Eva.

Revščina je samo del žalostne zgodbe tričlanske družine. Ko se je v družini začelo nasilje in je bil oče vse bolj vdan alkoholu, je Evina mama storila vse, da bi hčer obvarovala pred peklensko mladostjo, kot je bila njena: “Bilo je ogromno alkohola, pretepanja, nasilja, pri 15-ih letih sem izgubila mamo, oče je bil alkoholik in takrat me je prvič pretepel do nezavesti in posilil. Vse to ti zaznamuje življenje.” Zato nikakor ni dovolila, da bi se zgodba ponovila tudi pri njeni hčerki: odšli sta v materinski dom in ostali tam, dokler se nasilni Evin oče ni vrnil z zdravljenja alkoholizma. Izkušnja je mamo in hčer izjemno povezala.

Zdaj spet živijo z očetom, mirno, vendar v hudi finančni stiski: “Za preživetje nam ostane na mesec 150 evrov, 100 evrov, včasih tudi manj, ker je partnerjev dohodek ravno tako velik, da do denarne socialne pomoči nisem upravičena,” pove mama, ki je službo izgubila takoj, ko je izvedela, da ima raka, ki ga zaradi pridruženih bolezni ni mogoče operirati.

Negotovosti glede bolezni in zdravljenja se pridružuje nenehna skrb, kako zvoziti mesec, da ne bodo ostali dobesedno brez vode in hrane. Živijo namreč v majhni zidanici, kamor jim vodo vozijo gasilci, saj denarja za vodovod nimajo. In vsaka cisterna veliko stane.

V Evini družini, ki statistično ni na socialnem dnu, zato včasih ostanejo praznih krožnikov, tudi mama, ki bi zaradi bolezni morala jesti kar se da zdravo hrano: »Sploh ne razmišljam o tem, jem tisto, kar je: velikokrat se celo raje odrečem, tako da je hčerka že navajena, da mi na svojem krožniku kaj pusti, ker ve, da sem se jaz odrekla, da bi ona imela več. Včasih tudi za krompir nimaš«.

Evo tudi sošolci vsak dan spomnijo, da jim ni enaka, da nosi ponošena oblačila, da na šolski izlet ne prinese sendviča in plastenke s pijačo, da ne more več na treninge odbojke, ker jih je treba plačati, da se nikoli ne odzove za povabilo sošolk na kavo ali sladoled, ker ve, da jih sama ne bo mogla povabiti.

Bolj od tega pa jo skrbi, kako bo z nadaljnjim šolanjem. Silno rada bi postala veterinarka, a je šola le v Ljubljani, starši pa nikakor nimajo denarja za prevoz in internat.

In medtem ko je Eva zelo zaskrbljena za mamino zdravje, mamo najbolj skrbi hčerina prihodnost: “Želim si, da bi se lahko izšolala in imela boljše življenje, kot ga imam jaz.”

Evi lahko pomagate, tako da donirate sredstva na naslednji naslov:

Podatki za UPN:

Prejemnik: ZPM LJ.MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 127

Koda namena: CHAR
Namen: Botrstvo – za EVO

Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si