Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete. Foto: Jurij Vodušek
Uvodni del serije Moj najljubši uvod na temo, skoraj vse kar ste vedno želeli vedeti o bobnih in tolkalih, a Woody Allen o tem ni posnel filma. Martin Janežič - Buco, profesor tolkal in bobnov na glasbenih šolah v Kamniku in Radovljici. O notah, sičnih in jezdnih činelah ter baterijah. In seveda o Deep Purple, Run DMC in Beastie Boys.
Medtem ko bi za dogajanje na planetu Zemlja težko rekli, da je v zadnjih mesecih kaj posebej pozitivno spektakularno, pa bo do konca leta veliko bolj veličastno v vesolju. Že nekaj dni smo priče postopni konjunkciji-zbližanju Jupitra in Saturna, ki se bo dokončno zgodilo v ponedeljek 21. decembra kmalu po 16.45. Planeta sta na nebu le navidezno blizu, saj sta fizično kar 720 milijonov kilometrov narazen. Od nas je namreč Jupiter oddaljen 880 milijonov kilometrov, Saturn pa 1600 milijonov kilometrov. Srečanje omenjenih planetov se bo zgodilo prvič po dvajsetih letih, če bi bilo vreme lepo, bi ju bilo v skupnem vidnem polju mogoče spremljati tudi v Sloveniji. Ljubiteljskim zvezdogledom bodo pomagali na Astronomskem observatoriju Golovec.
Tina Maze z dvema zlatima olimpijskima medaljama in še dvema srebrnima za vedno ostaja zapisana v zgodovino olimpijskih iger, v Lozani pa smo se z njo pogovarjali še o marsičem drugem. Šele zdaj vidi, kaj pomeni njen rekord 2414 točk v svetovnem pokalu. "Mislila sem, da bo Mikaela letos z lahkoto šla čez te točke. Letos ni svetovnega prvenstva, imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu. Ko sem jaz to dosegla, je bilo vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni dva tedna manj tekem in s tem tudi manj točk. To, kar se dogaja Mikaeli, še bolj potrjuje mojo izjemno sezono." Pravi, da je zdaj v prvi vrsti mama, a ni običajna mama, saj ne gre v službo vsak dan. Dotaknila se je tudi nekdanjega trenerja Livia Magonija, ki zdaj trenira Slovakinjo Petro Vlhovo, Žana Kranjca, ki navdušuje tudi njo, po obisku olimpijske vasi v Lozani pa je podala tudi nasvet za vse mlade športnike in športnice.
Vedno pogosteje se pogovarjamo o podnebnih spremembah in koliko je za te kriv človek. Poudarjamo dobre prakse zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, razlagamo, kako so potrebne spremembe na kolektivni, kot tudi individualni ravni. En vidik prilagajanja podnebnim spremembam in čim manjšega vpliva na okolje je tudi prilagajanje gradnje stavb, sodobni standardi tako že zapovedujejo nizkoenergijsko gradnjo. Zavedati se moramo, da je vsaka novogradnja doprinos k porabi energije, vsaka prenova že obstoječe ne nizkoenergijske hiše pa lahko to porabo energije zmanjša. Več arhitekt Matevž Granda, ki pravi, da se prenova dolgoročno vsekakor izplača.
Kdo bo nadzoroval umetno inteligenco? Zapleteno vprašanje, na katero bodo zdaj iskali odgovore evropski voditelji. Ena izmed prednostnih nalog nove Evropske komisije je namreč priprava zakonodaje na področju algoritemskih sistemov. Torej – začenja se debata o tem, s kakšnimi zakoni in kako bomo v prihodnje določali, kaj bo na področju umetne inteligence dovoljeno in kaj ne. Eden prvih poskusov postavljanja izhodišč za debato o regulaciji umetne inteligence je nastal v Nemčiji, Komisija za informacijsko etiko je pripravila priporočila za urejanje področja. Z nemškim strokovnjakom dr. Lutzem Precheltom razmišljamo o vsebini poročila in njegovih posledicah.
V nedeljo, 12. januarja, smo se na Krvavcu deskali. Čeprav snežni park na Krvavcu zaradi mile zime še ni povsem pripravljen, so prijavljeni uživali v družbi Marka Grilca, legendarnega deskarja prostega sloga, ki je vzor številnim mladim. Udeležencem je svetoval, kako še izboljšati trike, na kaj morajo biti pozorni, da bodo zimo končali brez poškodb, in z veseljem odgovarjal na njihova vprašanja.
Tržaški filmski festival je eden tistih italijanskih in tudi evropskih festivalov, ki je posebej posvečen filmom srednje in vzhodne evropske kinematografije.
Čez nekaj dni bomo vstopili v “blue monday”, po mnenju nekaterih izračunov najbolj depresiven dan v letu. Ponavadi gre za tretji ponedeljek v mesecu, ko popusti praznična mrzlica in povrhu udari še račun za masterkard in viso. Zato smo pomislili: kaj če bi se temu preventivno izognili? Z glasbo, seveda!
Ameriški napad na generala Kasema Solejmanija, enega najbolj vplivnih ljudi v iranskem režimu, je svetovne voditelje spodbudil k poskusom umirjanja razmer na Bližnjem vzhodu in preprečevanje nadaljnjih konfliktov. V senci strahu pred novo vojno pa je ostalo vprašanje, če je bil tak napad sploh legalen. Kdo je odgovoren za presojanje o tem? Ali lahko iz tega primera in odziva nanj razberemo, da lahko ZDA kadarkoli in kjerkoli po svetu ubijejo kogarkoli, brez da bi za to odgovarjale? V studiu nam na ta vprašanja odgovarja docentka za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Maša Kovič Dine.
V Avstraliji že več mesecev divjajo požari, poslušamo lahko o grozljivih številkah uničenih domov, razseljenih ljudeh, umrlih živalih … Najmanj 23 mrtvih, 1700 uničenih domov, 84 tisoč kvadratnih kilometrov izgorele površine, kar pomeni dobre tri Slovenije, požari pa so devetkrat bolj obsežni od požarov v Amazonskem pragozdu. Kako se s požari, izpadi elektrike, tudi prekinjenimi telefonskimi povezavami, oskrbo s hrano in življenjem samim soočajo v avstralskem glavnem mestu Canberri, je povedala astrofizičarka Maruša Žerjal, ki tam živi in dela. "Zadnji mesec je v Canberri najpogosteje uporabljena beseda apokaliptično. Mesto prekriva gost dim, večino dni ne moremo ven, vrednosti onesnaženosti zraka so 20-, 30-krat nad nevarnim nivojem, Canberra ima trenutno najbolj onesnažen zrak na svetu. Najbolj depresiven je bil prvi dan novega leta, ko smo se zbudili v oranžno jutro. Canberra je bila mesto duhov."
Napetosti in grožnje s povračilnimi ukrepi med ZDA in Iranom po atentatu na vplivnega iranskega generala Kasema Solejmanija ne pojenjajo. Ameriški predsednik Donald Trump je zatrdil, da so ZDA v primeru iranskega napada pripravljene na odločen odgovor. Iz sveta se medtem vrstijo pozivi k zadržanosti. O aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu se pogovarjamo z našo dopisnico Karmen Švegl.
Novoletne zaobljube praviloma le redko uresničimo. Denar je poleg hujšanja ena najpogostejših tem: manj bom zapravljal, postavil si bom varčevalne cilje, začel bom varčevati za pokojnino … Potem pa pride december in nas finančno izžame, prezadolževanje pa je na žalost tema, s katero se na Zvezi potrošnikov Slovenije in v Inštitutu Prelomi ukvarjajo vse leto. Na kakšne načine zabredemo v prezadolževanje in kako se iz njegovega primeža lahko rešimo?
Na Hrvaškem danes volijo predsednika oz. predsednico države. V minulih dneh je bilo kar pestro, saj se je kar precej iskrilo med kandidatoma. Slišati je bilo očitke o nesposobnosti, lenobi, nadutosti, pa o razvrednotenju funkcije predsednika, podpiranju korupcije in prijateljevanju s kriminalci. Danes bo jasno, komu je to prineslo večjo naklonjenost med volivci. Zadnje ankete nakazujejo zelo tesen rezultat. Kako pa tokratno kampanjo ocenjujejo strokovnjaki? Drago Balažič se je o tem pogovarjal s Krešimirjem Macanom, ki je kot izvedenec za politični marketing svetoval različnim hrvaškim vladam, strankam in politikom, ne tako dolgo nazaj tudi sedanjemu predsedniku vlade Plenkoviću.
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
Evropa je ob koncu prejšnjega leta dobila novo zvezo mest. Za doseganje političnih ciljev so se povezale štiri srednje- in vzhodnoevropske prestolnice: Praga, Bratislava, Budimpešta in Varšava. V glavnih mestih držav tako imenovane Višegrajske četverice, torej Češki, Slovaški, Madžarski in Poljski, so se župani povezali z namenom tesnejšega sodelovanja na področjih varovanja okolja, prometa in urbanega načrtovanja, na Evropsko unijo pa so naslovili poziv, naj neposredni dostop do denarnih skladov omogoči tudi mestom. Povezava je zanimiva, ker nakazuje možne poti k tesnejšemu sodelovanju mest na področju skupnih težav in željo mest po večji politični moči.
Duhovnik, pisatelj, publicist in doktor literarnih ved Karel Gržan pričakuje, da se bo v letu 2020 kaj prebudilo, prerodilo in preraslo tisto ustaljeno, kar zaustavlja naš osebni in družbeni razvoj. V razlikah vidi potencial preraščanja: “Želim vam mnogo srčnosti, želim vam nekoga, ki vas bo sprejel v vaši realnosti in vas imel rad v vaši resničnosti, ne v idealnosti. Samo tako lahko prepoznamo našo žlahtnost in se hkrati soočimo s priložnostjo preraščanja. To pa je največja zanimivost.” S patrom Gržanom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
27 000 kilometrov je dolga pot od najjužnejšega kraja na svetu, to je Ushuaia v Argentini, do mesta Prudhoe Bay na Aljaski, ki velja za najsevernejše. Na to pot se je pred dobrim letom odpravil Oliver Tič, in to peš. Za njim je že več kot 9500 kilometrov in štirje ponošeni pari čevljev. Pri premagovanju poti si pomaga z vozičkom, pred kratkim pa je dobil tudi sopotnika Carlitosa, za katerega se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav ona. Kot pravi Oli Walker, se vedno najde pot – le pogum a ne sme manjkati.
Neveljaven email naslov