Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Jera Musič ni običajna 20-letnica, saj ni prehodila le El Camina oziroma Jakobove poti, pač pa tudi 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, ki vodi skozi 14 zveznih držav, od Spinger Mountaina v Georgii do Mount Katahdina v Mainu. Jeri, ki je imela v srednji šoli celo popravni izpit iz športne vzgoje in se ji ni dalo niti na Rožnik, je zdaj hoja postala način življenja, ima pa tudi že svoje popotniško ime Beets.
Martin Močnik je bil od nekdaj samostojen, bil je gostinec, od katerega je bilo odvisno več ljudi. Pred 11 leti pa je zaradi hude sladkorne bolezni izgubil vid in življenje se mu je obrnilo na glavo. Takrat je razmišljal, ali naj se smili sam sebi ali pa svoje življenje prilagodi hendikepu. In ga je. Ker so stvari, ki jih več ne more početi, je pač začel početi tisto, kar lahko. Potuje in hodi. S psičko Bibo sta leta 2018 sama prehodila španski Camino.
Hani Geder se je pred dobrima dvema letoma sesul svet. Da bi se rešila bremena žalosti, se je odpravila na El Camino. Ko se je vrnila, je imela načrt za potovanje v Mongolijo s prijateljico, a ji je pot prekrižala ideja, da bi prehodila Vio Adriatico. Nanjo se je odpravila s kužkom Panom, a je na polovici poti spremenila načrte in se s hrvaškima pohodnikoma preusmerila na Vio Dinarico. V 63 dneh je prehodila približno 1300 kilometrov po Via AdriDinarici.
Podjetnik letošnjega leta je postal Peter Podlunšek, lastnik in direktor murskosoboške družbe Medicop, ki je svetovno priznana proizvajalka medicinske opreme in reševalnih vozil. Podjetje Medicop so pred štirimi desetletji ustanovili njegovi starši, letos pa se je skoraj sto zaposlenih preselilo v nove proizvodne in poslovne prostore. Kljub ponudbam ne razmišljajo o prodaji podjetja, ki svoje izdelke izvaža v šestdeset držav, prav tako pa vrhunski akrobatski pilot za zdaj še ne razmišlja, da bi ostal na tleh.
Na tradicionalni prireditvi Ime leta smo gostili posebej izstopajoče posameznike, ki so zaznamovali vseh 12 mesecev iztekajočega se leta.
Nara Petrovič je nekdanji puščavnik, publicist, okoljski aktivist, brez stranišča že 15 let. Pravi, da je razlika med potrošnikom in potratnikom. "Potrošiti pomeni uporabiti do bridkega konca. Ta obleka, ki jo nosim … Ko ne bo več za na televizijo, bom šel z njo na radio, potem na njivo, na koncu bo predpražnik. Ko ne bo več niti za to, bo zastirka na vrtu, ko bo preperela, bo pristala v kompostu.”
Profesor zgodovine, popoldanski tiskar in občasni bloger Sven Merhar se brez dlake na jeziku obregne ob dolgočasne predbožične pridige in pridigarje, ki nam v adventnem času, ko svoje materialistično poslanstvo opravljamo v svoji polnosti, življenje grenijo s pridušanjem čez eksistenčno bistvo: da radi zapravljamo za lepe plastične stvari.
Poslušalci razkrivajo svoje grenko otroško spoznanje o tem, kdo jih je prepričeval, da Božička, Miklavža in dedka Mraza ni
Gašper vsako leto tradicionalno s prijatelji 14 dni pred novim letom v brunarici igra računalniške igre. Sestri dvojčici Polona in Katja med sprehodom delita sladkarije mimoidočim. Alenka skupaj z družino tekmuje, kdo prvi po radiju sliši skladbo Last Christmas. Črtovi prijatelji pa že nestrpno pričakujejo njegov predbožični glasbeni miks.
Na področju digitalnega prehoda na pametna mesta in skupnosti že dlje časa obstajajo globalne strategije, ki skušajo zajeti bistvena področja družbene transformacije. Eden takšnih je tudi projekt SRIP, ki poteka v okviru Strategije pametne specializacije EU. Slovenija je k projektu pristopila že leta 2015. Prepoznala je 9 ključnih gospodarskih področij, ki so pomembna za razvoj Slovenije, eno od njih pa je tudi področje pametnih mest. Delo, ki ga koordinirajo na Institutu »Jožef Stefan« poteka v Strateško razvojnem inovacijskem partnerstvu pametna mesta in skupnosti. Vse podrobnosti je Borisu Žgajnarju pojasnila Vodja centra za pametna mesta in skupnosti na Institutu “Jožef Stefan”, dr. Nevenka Cukjati. Projekt je nastal v okviru Strateško razvojno inovacijskega partnerstva, tudi s pomočjo evropskih sredstev.
V okrašenih mestih se zdaj že počasi prižigajo praznične luči. Kot vsako leto je tudi v avstrijskem Gradcu predbožični čas nekaj posebnega. Tam na primer lahko na dvorišču deželnega dvorca občudujete ledene jaslice, ki jih je umetnik Kimmo Frosti oblikoval iz 35 ton ledu. Tatjana Pirc pa je v Ljubljani srečala Susanne Höller z graškega turističnega urada. Pogovarjali sta se o tamkajšnjih božičnih sejmih, ponudbi in odgovornem odnosu mesta Gradec do okolja.
Ob načrtovanju varovanja podatkov moramo v obzir vzeti širšo sliko in upoštevati mnogo različnih teoretičnih scenarijev, ki bi lahko privedli do zloma normalnega delovanja javnih institucij. To bo od začetka prihodnjega leta naloga Uprave za informacijsko varnost, ki jo vodi dr. Uroš Svete, obramboslovec in izredni profesor na Fakulteti za družbene vede ter nekdanji direktor Direktorata za informacijsko družbo. Med pogovorom v studiu nam razloži, kakšne bodo naloge nove uprave in kateri so največji izzivi, ki jo čakajo.
V Štihovi dvorani Cankarjevega doma danes zvečer krstna uprizoritev drame to jabolko, zlato, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, SNG Drame Ljubljana in Mestnega gledlišča ljubljanskega. V Pokrajinskem muzeju Maribor pa so v torek odprli novo stalno razstavo Portret meščanstva. Razstava v ospredje postavlja kulturno življenje v Mariboru v 19. stoletju, ko je meščanstvo doživelo svoj popolni razcvet. Foto: Matej Povše
Reševanje problemov onesnaževanja okolja v ladijskem prometu se odvija z upočasnjeno dinamiko, a vendarle se. Evropska komisija napoveduje dodatno obdavčitev ladjarjev po sistemu onesnaževalec plača, ogromno pa bi lahko prispevali že samo z uvedbo sistema, ki ga poganja veter. Pri slovenskem podjetju Mides design pravijo, da imajo rešitev za kar 55 odstotkov vseh obstoječih tovornih ladij. Razvili so namreč avtomatsko in zložljivo jadrovje, imenovano aero jadra, projekt pa nastaja v okviru Strateško razvojno inovacijskega partnerstva. Vse podrobnosti je predstavil konstruktor in oblikovalec Erik Šifrer.
Hongkong je že pol leta eno izmed žarišč protestov po svetu. Tisoči ljudi se vsak dan, predvsem pa čez konec tedna, zbirajo na ulicah, postajah podzemne železnice, v veleblagovnicah ali na letališčih in ostro nasprotujejo tako lokalnim oblastem kot težnjam Kitajske po večjem nadzoru nad tem močnim finančnim in gospodarskim središčem na vzhodni kitajski obali. Mesto je bilo 12 let tudi dom za španskega novinarja in dopisnika Davida Jimeneza, ki že od preloma tisočletja spremlja tamkajšnje razmere.
Triglavski ledenik je približno enkrat manjši in tanjši od približno petdeset kilometrov vzhodneje in štiristo metrov nižje ležečega bratca pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Legendarni kitarist Jimi Hendrix se je rodil na današnji dan leta 1942. Njegovo glasbo opisujejo kot pionirsko, eksperimentalno, uničujočo, osvobajajočo, prodorno, vizionarsko.
Ko smo aprila v naši oddaji Nedeljski izlet predstavljali knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino, ki zaenkrat še vedno domuje v ljubljanski Kazini v središču mesta, smo dejali, da v tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo dragoceno gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki … V teh dneh pa nas je presenetila novica, da knjižnico zapirajo za javnost. Peticijo za ohranitev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino so podpisali številni ugledni posamezniki, poziv pa naslavljajo na ministrstvo za izobraževanje, vlado in državni zbor, pa tudi na vodstvo inštituta. Tatjana Pirc je direktorja Inštituta za novejšo zgodovino Jureta Gašpariča vprašala, zakaj so se odločili, da knjižnico zaprejo za javnost.
Vmesniki med možgani in računalniki se zdijo kot znanstvena fantastika, ki se pojavlja le v medicini. Delno ta trditev drži – v rabo so za zdaj prišli po večini le v medicinske namene, nikakor pa ti vmesniki niso znanstvena fantastika. Raziskovalci jih izpopolnjujejo in iščejo nove načine uporabe, hkrati pa se ukvarjajo tudi z etičnimi vprašanji, ki se nanašajo na zaznavanje naših čustev. O teh dilemah govori dr. Maryam Alimardani z Univerze v Tilburgu.
Neveljaven email naslov