Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Filozofinja dr. Renata Salecl razmišlja o izzivih človeka sedanjosti in prihodnosti. O tem, kako bo človek prihodnosti moral poiskati konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije, bolj premišljeno reševati paradokse izbire, se soočati z družbenimi pritiski, nadzorom, izgorelostjo ... Zakaj je upanje v mladih? Intervju je del serije Quo vadis, človek?! Naroči se na podkast: www.val202.si/frekvencax Avtor: Luka Hvalc
Raziskava kampanje Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide je pokazala, da je kršiteljev, ki neupravičeno zasedejo parkirna mesta za invalide manj kot pred nekaj leti. Predvsem se je zmanjšal delež mlajših kršiteljev, zavest o pomenu teh parkirišč se počasi, a vztrajno spreminja. A še vedno je prevelik delež tistih, ki brez slabe vesti zasedejo invalidom namenjeno parkirno mesto in sploh ne pomislijo, kakšne nevšečnosti lahko povzročijo gibalno oviranim.
In the series Cities of the Future, the authors of the science themed radio series “Frekvenca X” are on a search for small tricks and big ideas on how to build better cities of tomorrow. We take a look at the incredible speed of urbanisation around the world, numerous climate issues that cities are facing, the effects of urban greenery, the importance of spatial planning for better urban traffic and the necessity of including inhabitants in the planing process for the future. Authors: Jan Grilc, Luka Hvalc and dr. Dan Podjed *Oddaja v angleškem jeziku je bila pripravljena za potrebe udeležbe na mednarodnem tekmovanju, ni bila namenjena predvajanju v etru Vala 202.
Neveljaven email naslov