Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
Pred hišo na Cankarjevem nabrežju 1 v Ljubljani sta dopoldne čakala prva spotikavca, medeninasta tlakovca, da ju nemški umetnik Gunter Demnig za vedno umesti v pločnik. Na tlakovcih piše, da sta tu živela Olga in Oskar Željko Adler, ki sta bila med vojno pregnana v San Giovanni Bianco, piše še, da sta bila v Milanu aretirana in kasneje umorjena v Auschwitzu. 60 tisoč kamnov spomina, spotikavcev je že postavljenih v več kot 600 mestih in v 22 državah. Od danes naprej je prvih 23 tudi v Ljubljani. 23 spotikavcev, 23 imen, 23 oseb.
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma. Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
Slaviša Pajkič je fenomenalen človek, ki bi ga sicer srečali le v stripu. Rodil se je v vasi Poljana blizu Požarevca, pri šestnajstih pa po naključju odkril svoje sposobnosti. Je odporen na elektriko, a jo – če se tako odloči – lahko tudi shranjuje. Biba Struja, v tujini znan kot Battery Man, ima v telesu tako malo vlage, da elektrika sploh ne potuje skozi njega, ampak najverjetneje le po površini kože.
Kajakaš Peter Kauzer ima tri poletne predloge za preživljanje prostega časa
27 letna Velenjčanka Eva Bolha je poklicno producentka razstav v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prostovoljno pa od letošnjega aprila zaseda častno funkcijo načelnice Zveze tabornikov. V poletno branje priporoča torej delo Unboss danskega podjetnika, profesorja in govorca Larsa Kolinda.
Pred mesecem sta Nizozemca CJ in Jet spakirala najnujnejše stvari in se z džipom odpeljala na jug. Po poti do Grčije, kjer bosta na trajekt posadila avtomobil, se ustavljata po vmesnih državah – tudi v Sloveniji. To je predigra, pravi CJ, da se navadita na življenje v avtomobilu, v katerem tudi spita, jesta, živita … skratka, to je njun dom na 3 × 4 metrih. No, na drugi strani Sredozemskega morja, v Afriki, pa se bo potem začelo pravo potovanje. Pred odhodom se je Maja Stepančič z njima pogovarjala o projektu Africa Alive, s katerim bosta poskušala skozi zgodbe tamkajšnjih prebivalcev pripovedovati vpliv podnebnih sprememb na življenja ljudi.
Pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini svetuje, da možgane niti poleti ne spustite na pašo.
Od 1. avgusta letos naprej bomo na planetu proizvedli več ogljikovega dioksida, kot so ga gozdovi in oceani sposobno absorbirati v enem letu. Ulovili bomo več rib, posekali več dreves, poželi več in porabili več vode, kot nam jih lahko Zemlja odmeri na leto – drugače rečeno, od jutri pa do konca leta živimo v tako imenovanem ekološkem dolgu. Leta 1993 je ta dan nastopil konec oktobra, od tedaj pa vsako leto v dolg zdrsnemo prej.
Logična uganka sudoku je hitro postala zelo priljubljena na Japonskem, a je moderno različico igre, kot jo poznamo danes, izumil prebivalec nekega drugega kontinenta. Sudoku pripisujejo ameriškemu arhitektu Howardu Garnsu. Nekateri si ga privoščijo le na dopustu, drugi med vsako službeno malico, študenti med predavanji. Če imate tudi vi v torbi zbirko, svinčnik in radirko – morda je sudoku, ki ga rešujete, sestavil nemški ugankar Stefan Heine.
Lidija Forte že skoraj dve desetletji skrbi za prostoživeče mačke v Ljubljani. Vsak dan se s kolesom odpravi na hranišča, jim nastavi hrano in jih pocrklja. Do danes še ni bila nobena žival lačna – v primeru bolezni ali slabega počutja najde zamenjavo, sicer je na hraniščih v vsakem vremenu. Pripoveduje zgodbo o ljubečem mačjem paru Romeu in Juliji, pa o že pokojnem pustolovskem mačkonu Dedku, o drugih uličnih mačkah in njihovih človeških sosedih.
Umetniški vodja in organizator blejskega festivala Okarina Leo Ličof vam predlaga poslušanje filozofskega podcasta Corporal Fantasy.
Luna bo nocoj mrknila za najdlje v tem stoletju, za nameček pa se Mars na ogled postavlja v bleščeči rdeči opravi.
Glasbenik in producent z Obale v poletnem času predlaga serijo Twin Peaks, ki jo je začel gledati šele tretjo sezono, o vsebini prvih dveh pa je prebral kar na Wikipediji.
Pred nekaj dnevi je Slovenijo obiskala komisija Mednarodnega inštituta za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem ter potrdila, da bo leta 2021 Slovenija za eno leto postala Evropska gastronomska regija. Člane strokovne komisije so pri nas navdušili številni kulinarični presežki naše dežele, pa tudi zaveza k trajnosti, tradicija, visoka kakovost pri nas proizvedene hrane ter spoštovanje do okolja. Pomemben del kandidature je tudi knjiga Okusiti Slovenijo, ki jo je zasnoval etnolog dr. Janez Bogataj in v kateri je popisana tako zgodovina kot sedanjost naše gastronomije, zaščitena živila in jedi, vinogradništvo in pivovarstvo, skratka vse, kar lahko Slovenija ponudi v obliki hrane in pijače.
Letošnje poletje v marsikakšnem pogledu res ni povprečno. Skoraj ga ni dneva, ko se ne bi izpod neba pocedil kakšen naliv, za nameček pa so črni nevihtni oblaki še nadpovprečno radodarni s strelami. Koliko več jih je v preteklih dneh zarezalo po nebu, bo odgovarjal Goran Milev, strokovnjak z Elektroinštituta Milan Vidmar. Z njim bomo pretresli tudi, kako ravnati, ko okoli nas besnijo strele in koliko energije se običajno sprosti med tovrstnimi poletnimi nevihtami.
V zadnjih dneh smo se lahko tudi na »celini« prepričali, da je poletje res med nami. Ob morju pa je takšno poletje že dlje časa, zato je razlog za selitev dela valovske ekipe v slovensko Primorje povsem razumljiv. Nekje na sredini 46 kilometrov naše obale leži majhno obmorsko mesto z bogato zgodovino, ki so jo spisali ribištvo in valovi, začinili pa seveda ljudje.
40 parov rokavic in vsaj toliko parov marljivih rok je letos v Črni na Koroškem. Študenti v Študentski delovni brigadi že dvajset let prebivalcem različnih občin pomagajo pri urejanju okolja in sanaciji škode po naravnih katastrofah. Brigadir Niki Sobočan: “Vsi smo le ljudje in nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam rabil pomoč. Od domačinov dobimo pozitivne komentarje, na obrazih vidimo njihovo zadovoljstvo. Študente nas začnejo spoštovati, ugotovijo, da nismo samo lenuhi, da znamo nekaj narediti. Nekaj dobrega.”
Izlet v Tamar in naprej po kilometer dolgi stezi do slapa Nadiža, prvega izvira Save Dolinke, nam je priporočila turistična vodnica po Zgornjesavski dolini Anja Zornada. Za pot do slapa potrebujete dobro planinsko obutev pa tudi dobro telesno pripravljenost. Pri vzponu prav do izvira pa ne pozabite na čelado.
Neveljaven email naslov