Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Njegov prvenec nosi naslov You Know I Knew in je lahek uvod v trilogijo albumov. Sledi mu album Made You Make Me, ki ga je izdal pred kratkim.
16. aprila 2018 nas je po dolgi bolezni zapustili imenitni novogoriški kitarist Alan Jakin. V karieri je igral v skupinah Era, Jutro in Go, največji pečat pa je pustil na šestih albumih skupine Avtomobili. Bil je mojster svojega inštrumenta. Z lahkoto ga je obvladoval in ravno tako je tudi komuniciral z vsemi, ki jih je zanimalo, kako ga igrati in kako najti svoj zvok. Lahko zapišem, da je bil Alan Jakin Carlos Santana in Eric Clapton v eni osebi. Ob vsakem srečanju je prisotne navdal z optimizmom in mladostno šegavostjo. Vsem svojcem ekipa Vala 202 izreka iskreno sožalje.
Mlada vsestranska umetnica, ki živi za glasbo, modo, ličenje in ustvarjanje na sploh.
Bilo je leta 1994, Kurt Cobain je vzel slovo, kariraste srajce so se pobrale v omare in eno izmed dveh glasbenih središč je bilo pripravljeno na nekaj novega. 11. aprila je izšel debitantski posnetek britanske zasedbe Oasis – Supersonic.
Orsola de Castro je nekdanja modna oblikovalka, danes aktivistka in soustanoviteljica organizacije za etično in trajnostno modo Fashion Revolution. Prizadeva si za človeške delovne pogoje, dostojno plačilo in trajnostno modo. Pravi, da se je industrija rodila z izkoriščanjem, od zasužnjenih pobiralcev bombaža v Ameriki do izkoriščevalskih tovarn v viktorijanskih časih. Sama je opazovala propad kulturne dediščine v Italiji.
Državljani sveta je ustanova, ki še čaka na uraden pečat. Kampanjo Otrokom sveta za pomoč begunskim otrokom na grškem otoku Lezbos pa sta zasnovala Jure Poglajen in David Zorko, ki sta se z begunci na Lezbosu srečala že leta 2015 in jim od takrat tudi nesebično pomagata. Begunske družine z dojenčki zelo potrebujejo otroške vozičke, da bi starši lahko otroke odpeljali na svež zrak, da bi šli po osnovnih nakupih v bližnje naselje ali vsaj za kakšno uro zapustili begunski center. Vozički, ki se zdijo nam nekaj samoumevnega, so beguncem nedosegljivi. Zato želijo Državljani sveta v sodelovanju z Borisom Krabonjo iz društva Upornik zbrati 20 tisoč evrov, s katerimi bodo kupili 300 otroških vozičkov.
Zvoka ne moremo videti, okusiti, vohati ali čutiti, lahko pa pogosto slišimo tišino. Nekateri pravijo, da je to, da slišimo tišino uspešna zaznava odsotnosti zvoka, ne pa nezmožnost slišanja zvoka. Na Univerzi v Londonu pa so zdaj objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da tišine ne slišijo le sinesteti, ampak tudi mnogi drugi. Pa še to: če opazite, da včasih slišite svoje misli, nimate shizofrenije. In če se vam včasih v glavi vrti komad, ki vam “ne gre iz glave”, ste v dobri družbi. Voditelj ameriškega podkasta RadioLab Jad Abumrad se je preizkusil, za uro se je usedel gluho sobo in stvari so se hitro zasukale. Čeprav je bila tišina, je Abumrad v nekem trenutku slišal komad Everywhere skupine Fleetwood Mac. Po petih minutah je slišal še brnenje čebel, pihanje vetra, pa zvok sirene. V sobi je bila tišina, v njegovi glavi pa več kot očitno ne. Kaj pa vaša glava – je tiha ali glasna? Foto: Flickr/ALwinDigital (CC)
Fotograf Henry Hargreaves uprizarja zadnje obroke pred usmrtitvijo: od ene same nerazkoščičene olive do vedra ocvrtega piščanca. Po podatkih organizacije Amnesty International so v letu 2016 smrtno kazen izrekli v 55-ih državah. Z obglavljanjem, obešanjem, smrtonosno injekcijo ali ustrelitvijo. Če se vam že ob omembi obrača želodec, si predstavljajte, da bi morali pred smrtjo naročiti zadnji obrok.
Nekatere pesmi se pojavijo in hitro pozabijo. Nekatere vztrajajo dlje, komu med nami pomenijo nekaj več, so za posebne priložnosti, vračajo v trenutke, pričarajo spomine in občutja. So pa tudi sodobne pesmi, ki postanejo neformalne himne.
Vojni veterani pripovedujejo srhljive zgodbe o vojakih, ki so osiveli zaradi strahu, čez noč naj bi osivela tudi francoska kraljica Marija Antoaneta, ko je v ječi čakala na usmrtitev z giljotino. O sivenju zaradi šoka in normalnemu procesu staranja z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom in dermatologom dr. Davidom Fisherjem s harvardske medicinske šole.
Mačka ali pes? Povej mi, katero žival imaš raje, in povem ti, kakšen si! Raziskovalka dr. Mikel Delgado z Veterinarske fakultete Univerze Kalifornije v Davisu pravi, da so si lastniki mačk in psov osebnostno zelo različni.
Iskrenost je prav gotovo ena od odlik Anje Baš, katere skladba Vse OK je še zadnja izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Ko metulji odletijo in ostanejo gosenice, nastopi sindrom bolečega želodca in strtega srca. Zakaj boli in kako ga zaceliti? O tem z Robertom Emeryjem, doktorjem psihologije in profesorjem na Univerzi Virginije v Združenih državah Amerike.
V radijski manipulaciji nastopa Marjan Šarec, vodilna osebnost v resničnostnem šovu Nov obraz ima tvoj glas. Z gostom o ljubezni do glasbe in petja, drugih tekmovalcih in zmagovalni strategiji, pa tudi o morebitnem nastopu na Evroviziji!
V državi, ki ima skoraj 100-odstotno internetno pokritost, iščejo načine, kako se odklopiti od elektronskih naprav. S sporočilom, da svojim možganom privoščimo oddih od vseh mogočih informacij, zato v Južni Koreji vsako leto priredijo tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki najdlje samo gleda v zrak in ne počne ničesar. Prepovedano je denimo brskati po telefonu, brati, spati, tudi če se tekmovalci smejejo, so izključeni. Dovoljeno pa je recimo praskanje po glavi, vrtanje po nosu, če tekmovalci postanejo žejni ali morajo na stranišče, imajo posebne kartice, ki jih dvignejo in zahtevajo kozarec vode. Tekmovanje Space – out si je zamislila južnokorejska umetnica Woops Yang, in sicer zato, ker so prebivalci Južne Koreje eden najbolj “priklopljenih” narodov na svetu, posledica pa je, da so v večini primerov vseskozi pod stresom in v zavedanju, da: “če nisi vseskozi na spletu, ne obstajaš.”
Neveljaven email naslov