Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Tomaž Konrad je pomočnik direktorja pri Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba (EZTS). Ponosen je na pilotno možnost, da občani v slovenskih občinah izvedejo 21 storitev v sosednji italijanski občini in obratno. Na ta način se kaže povezovanje, ki je tu nujno. Pripravljajo še ostale socialne projekte, kot sta brv čez Sočo in kolesarska pot. V prihodnosti vidijo tudi možnost tega, da se zdravstvene storitve ne podvajajo med Novo Gorico in Gorico, ampak se naredi komplementaren projekt.
Novogoričan Gregor Božič je raziskovalec starih sadnih sort in filmski režiser. Njegov celovečerec Zgodbe iz kostanjevih gozdov je bil slovenski kandidat za oskarja za tujejezični film. Trenutno svojo zgodbo starih sadežev nadaljuje kot rezident štipendist na francoskem inštitutu moderne umetnosti v Lillu. Za Evropsko prestolnico obeh Goric je pripravil virtualni zemljevid Atlas pozabljenih sadovnjakov. Z njim se je srečala Nina Zagoričnik.
Odpravili smo se tudi med dišeče vrtnice v center mesta. Te v centru mesta zacvetijo prav zdaj, v drugi polovici maja, občudujemo pa jih lahko vse tja do novembra. V svoji trgovini, kjer ponujajo številne izdelke z vonjem in okusom po vrtnicah, nas je sprejela Katja Kogej, predsednica Goriškega društva ljubiteljev vrtnic.
V duhu Evropske prestolnice kulture 2025 debatiramo o programu in prostorskih spremembah Nove Gorice. Kakšno dediščino nam bo zapustila? Razmišljamo pa tudi o meji in o Epicentru EPIK. Gostje in gost oddaje: Neda Rusjan Bric, umetniška vodja, Vesna Humar, koodinatorka, dr. Kaja Širok, zgodovinarka, in Simon Mokorel, svetovalec župana za evropske in nacionalne projekte.
Nina Zgoričnik v družbi arhitektov Tomaža Vuge, rojenega Solkanca, ki je spremljal rojstvo Nove Gorice, in Novogoričana Mihe Rijavca, odkriva zgodovinski razvoj mesta, nove možnosti razvoja in vizijo mladih ustvarjalcev.
Danes vam bomo iz različnih zornih kotov predstavili Novo Gorico. Mnogih, ki jih bo zdajle omenila tudi izkušena turistična vodnica Evelin Bizjak, ki nas pelje na tri in pol minutni sprehod po mestu, tako kot pelje
turistične skupine.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Tako se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Predstavljajte si mobilno mini pivovarno, ki lahko pripomore k trajnostnemu razvoju gospodarjenja tako, da pot med varilcem piva in njegovim odjemalcem skrajša na približno dva metra. Takšen sistem so razvili v družinskem podjetju Šrkrlj d. o. o. Gosti pogovora so direktor družinskega podjetja Marko Škrlj, dr. Marko Likon, kemijski tehnolog in razvojni inženir v podjetju ter vodja prodaje Uroš Zorn. O procesu superkritične ekstrakcije, trendih izvoza v tujino in dobi, ki jo boste morali počakati, da boste iz svojega pivskega sodčka lahko poskusili hmeljsko stvaritev.
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
O novih načinih promoviranja tekmovalnih skladb, o vlogerjih in o tem, kako delujejo stavnice, govori Klavdija Kopina, poznavalka zakulisja Eme in Evrovizije, sicer pa vodja programskih projektov na našem Multimedijskem centru, ki vstop države na stavnico primerja z vstopom nove kriptovalute na trg.
Anja Bukudur in Ivan Mangani sta slovensko-italijanski par, ki je po večletnih preučevanjih pogojev uresničil drzno idejo in v Posočju začel gojiti prvi pravi slovenski žafran pod blagovno znamko žafran Tolmin. Za razliko od spomladanskega žafrana pravi žafran cveti oktobra, ko ročno poberejo in očistijo nitke te najdražje in ene najstarejših začimb na svetu.
Nasilje v Izraelu in Palestini se nadaljuje, diplomati in mednarodna skupnost pozivajo obe strani k prekinitvi ognja, v ozadju in pogosto spregledana pa ostajajo življenja Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi. Z Ano Tasič, ki je kot prostovoljka delovala v palestinskih begunskih taboriščih, se pogovarjamo o žrtvah enega najdlje trajajočih konfliktov, o njenem pogledu na poročanje zahodnih medijev in odzivih na spopade v zadnjih tednih.
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev.
Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
