Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Pia Pavletić in Jerneja Lednik sta dijakinji, ki vsak dan po pouku (na daljavo) priskočita na pomoč zdravstvenemu osebju v Domu sv. Jožefa v Celju, kjer skrbita za oskrbovance, ki so okuženi s koronavirusom.
Tadej Košmrlj in Anja Hlača sta svoji sogovornici našla kar doma. Mama Irena in mama Brigita imata presečno karierno točko, šolo. In obema se je zaradi korone življenje seveda precej spremenilo.
"Naredla sem si ekipo vnukov, s katero sem testirala pouk na daljavo. Kako videti prisotne, kako razširiti ekran. Od te ekipe vnukov sem se veliko naučila, ker sem se upala pritisnit tudi na kakšen gumb, ki ga sicer ne bi pritisnila." - Brigita Košmrlj, učiteljica
Po približno 40-ih letih dela v šoli jima je šolanje na daljavo prineslo precej izzivov. Tadejeva mama Brigita uči razredni pouk, že 40 in let in to je njeno zadnje leto. Anjina mama je skoraj 42 let delala v osnovni šoli, zadnjih 24 let kot ravnateljica in je morala marca v hipu preklopiti na šolanje in vodenje na daljavo. Poleti pa še večja sprememba: dolge počitnice, ki se jim reče upokojitev.
"O pouku na daljavo so največ povedali otroci, ko so se vrnili nazaj v šolo. Eden mi je rekel: Samo, da smo spet nazaj, mamica je bila tako tečna, oči sploh ni bil več oči!" - Irena Hlača, učiteljica
Barbara Krajnc zase pravi, da je "kot oseba izjemno radovedna, skuša vsak dan narediti dobro delo in ima rada svoj krog prijateljev." Profesionalno se sicer ukvarja s strateškim komuniciranjem, a veliko pomaga tudi raznim organizacijam, institucijam, nevladnim organizacijam in podobno. Tako se je letos prostovoljno lotila številnih projektov in kot pravi, ne bo nas rešilo ležanje na kavču in da zgledi vlečejo.
