Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Zadnja leta je vedno bolj priljubljeno urbano čebelarstvo, ki pa ni neka novodobna domislica mestnih srajc. Gojenje čebel v mestih je stara reč, toliko kot mesta sama. V svetu za svetovno prestolnico mestnega čebelarstva velja Pariz, sledi mu Berlin, kjer je bilo čebelarstvo med drugim tudi strategija preživetja v obdobju berlinskega zidu. Pa New York, Sydney, Vancouver in še bi se našla mesta, v katerih je doma urbano čebelarstvo. Pri nas je na tem področju na prvem mestu Ljubljana, sledijo pa ji tudi druge mestne občine. Prav minuli teden pa smo v Ljubljani dobili tudi nov učni čebelnjaka, zamisel študentk arhitekture, ki v Botaničnem vrtu, kjer je postavljen, označuje tudi začetek ljubljanske Čebelje poti.
Natalija je pred tremi leti v oboroženem spopadu v Ukrajini izgubila spodnji del noge. Danes po zaslugi rehabilitacije najstnica hodi, pleza, rola in vozi kolo. Trenutno v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča preizkuša novo protezo, prosti čas pa izkoristi za izlete z očetom, slikanje in druge aktivnosti.
Tik pred začetkom sedme sezone, ki bo dosegljiva v nedeljo 16. julija boste spoznali Slovenca, Kristiana Vrečiča, ki je sodeloval pri snemanju serije Igra prestolov
Nataša in Mitja sprašujeta, zakaj je družbeno bolj sprejemljivo, da ima starejši moški mlajšo partnerko, ne pa nasprotno, da ima mlajšega partnerja starejša ženska?
Ne tako redka percepcija je, da so ženskam tehnična opravila tuja. Nataša in Mitja spodbujata in sprašujeta: pohvalite se, kaj vse znate, in povejte, zakaj je ta percepcija krivična?
Kako si delite gospodinjska opravila in po kakšnem ključu? Kaj naredi partner, kaj partnerka? Nataša in Mitja debatirata s poslušalci.
Sinoči se je v Novem Sadu končal eden največjih poletnih glasbenih festivalov v regiji oziroma v Evropi. Tradicionalno 4-dnevni festival Exit je letos ponudil še dodaten, "nulti" dan, glavne zveze katerega so bili ameriški rokerji The Killers. To pa ni bilo edino zveneče ime na 18-ti ediciji Exita. Tudi letos je bila tam naša ekipa.
V Noticah smo se odpravili v Novi Sad. Tam je na Exit festivalu tudi ekipa Vala 202, Jernej Sobočan je ocenil koncert največjih zvezd festivala The Killers.
Miha Šalehar in ekipa Vala 202 se je mudila na Soča Outdoor Festivalu in pred mikrofonom gostila nekaj zanimivih gostov, ki niso odšli iz Posočja, ali pa so se tja po nekaj letih odsotnosti vrnili.
Svetlana Slapšak je antropologinja, avtorica številnih antropoloških knjig.
V sredo se je v Zagrebu končal tridnevni festival InMusic. Gre za enega največjih poletnih festivalov na Hrvaškem, ki so ga za svojega vzeli tudi številni Slovenci. Letos so se na prizorišču na Jarunu zvrstila zares vroča in velika imena iz sveta glasbe: Kings of Leon, Arcade Fire, Kasabian. In Michael Kiwanuka. Britanski glasbenik ugandskih korenin, ki je maja dopolnil 30 let, in ki je po zaslugi odličnega albuma Love & Hate vse bolj popularen.
Jutranji program na Valu 202 bodo pet poletnih tednov zapored vodili pari.
Anastazija Avsec je ravnateljica, ki ni pozabila biti pedagoginja in je z medsebojno komunikacijo svojo šolo pozitivno spremenila.
Ne karaoke, živooke! Vabljeni k sodelovanju v radijski oddaji z Miho Šaleharjem, Andrejem Karolijem, glasbeno zasedbo in žirijo. Podrobnosti: www.val202.si/2017/06/zivooke
Dan D so svoj drugi dom, prostor za vaje, odprli za najzvestejše oboževalce ter tudi za Val202; tako smo bili priča rojevanju in umiranju novih komadov. Poleg tega pa so kot mentorji mladih dolenjskih glasbenikov predstavili tudi podmladek, na katerega stavijo - bend Luto.
Tudi letos se je Val 202 vsaj za nekaj časa pridružil eni naših največjih in najbolj množičnih nevladnih, prostovoljskih organizacij. Planinska zveza Slovenije že 35 let praznuje dan slovenskih planincev, šesto leto pa je v okviru Dne slovenskih planinskih doživetij obogatila program z brezplačnim celodnevnim dogajanjem za obiskovalce vseh starosti. Na domu pod Storžičem smo preverili planinski utrip in utrip planincev, odprli kakšno knjigo pohval in pritožb, plezali in svetovali, kako varno v gore. Vsako leto svetujemo, pa se še vedno zgodi kakšna nesreča.
Neveljaven email naslov