Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
S slovenskim reprezentantom in igralcem Miami Heat se je pogovarjal Franci Pavšer.
ob Dylan je končno sprejel Nobelovo nagrado za književnost. To ni spomin na prvi april, ameriški roker, ki je bil za Nobelovega nagrajaneca razglašen oktobra lani, je svojo diplomo in medaljo, potem ko se uradne podelitve ni udeležil, sprejel na zasebni slovenosti v Stockholmu v družbi dvanajstih članov akademije.
Aleksander Iskra je živi detektor za laži. Kako prepozna tihotapca in lažnivca, kaj bi storil z Martinom Krpanom danes in zakaj je zagovornik resnice v pogovoru na Valu 202!
Društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija je tudi letos pred kulturnim praznikom predstavilo stanje na področju nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, predvsem ob dejstvu, da Ministrstvo za kulturo pripravlja nov kulturni model. Ob tej priložnosti se je Nataša štefe pogovarjala z Jurijem Krpanom, umetniškim vodjem Galerije Kapelica ter tudi članom upravnega odbora Društva asociacija.
Martin Rees, kozmolog in astrofizik, ki kot lord sedi tudi v zgornjem domu britanskega parlamenta, je bil več let tudi predsednik britanske Kraljeve družbe. Pogosto je premikal meje tega, kaj sodi v znanost. Po prepričanju je ateist, vendar s precej spoštovanja do religije, zaradi česar si je zaslužil kar nekaj očitkov. Zakaj verjame v obstoj multiverzuma, zakaj se boji znanstvenega napredka in kam v našem vesolju bi najraje potoval?
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Toda, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Za post-praznično vzdušje hranimo še reportažo kolegice Maje Ratej iz cernovskih hodnikov. Torej, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
V petkovem jutranjem žuru v slovo letu 2016 so Miha, Tadej, Mitja in Andrej s poslušalci izbrali alternativno ime meseca decembra, tistega, ki je najbolj odstopal od sicer prevladujočih praks v prazničnem času. To je Silvan Brglez, kovinar z Vranskega, ki je na Facebooku dokazal, da se tudi z nižjo plačo da preživeti praznike v slogu srednjega razreda. Za vsega 99 evrov si je okrog hiše napeljal 179 metrov novoletih lučk, obdaril vse sorodnike, v hladilnik pa zložil nadstandardno količino tatarskega, francoske, kokakole in majoneze. Za nameček je na kuponku uplenil še razvajanje za dva v Atomskih toplicah. Pravi, da je trik v pravi kombinatoriki Alibabe, kuponov, kartic in skrbnega spremljanja akcij.
Petek. Zadnji v letu 2016. Na Valu 202 so igrali Mi2, govorili pa štirje voditelji: Miha, Tadej, Mitja in Andrej.
Dan začne z belo kavo in branjem poezije, medtem ko ostali družinski člani še trdno spijo. Helena Rismondo je umetnica z motorno žago.
Plastični odpadki so eden od največjih okoljskih izzivov prihodnosti, njihov vpliv pa lahko vidimo in čutimo že zdaj. Smo tretja generacija od izuma plastike, pa zdaj skoraj ni več kvadratnega kilometra morja, po katerem ne bi plavali plastični delci ali izdelki. In čeprav si najbrž življenja brez plastike res ne moremo predstavljati, bo to precej težje, tudi če bo te vse več. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Končna postaja: morje?, ki osvetljuje problematiko plastičnih odpadkov, ki končajo v morju. Pripravil jo je Muzej za oblikovanje Zürich, partnerji razstave pa so plastične odpadke nabrali med čistilnimi akcijami na Havajih, v Severnem morju in Baltskem morju.
Pri desetih letih je v glasbeni šoli začutil toplino klavirskih tipk, sledile so osnove igranja kitare in usodna D’n’B zabava, kjer se je Luka Per prvič srečal z omenjenim elektronskim podžanrom.
10. december je mednarodni dan človekovih pravic, in dan, ko se končuje 16-dnevna evropska kampanja proti nasilju nad ženskami. Prihodnje leto bo Evropska komisija namenila osveščanju proti nasilju nad ženskami. Nasilje, ki se v Evropi še vedno vse preveč tolerira. Evropski inštitut za enakost med spoloma je ob tej priložnosti pripravil nekaj podatkov o tem, koliko nas takšno nasilje stane, ker morda nas bo prej zaskrbelo ob stroških kot ob dejstvu, da vsaka tretja ženska v Evropi doživi eno od oblik spolnega in drugega nasilja v svojem življenju. Sicer pa v naslednjih minutah na Valu 202 najprej nekaj besed o raziskavi Revščina in spol, ki jo je konec novembra v Bratislavi predstavil prav ta Evropski inštitut za enakost med spoloma.
Neveljaven email naslov