Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Vojna v Ukrajini se umika s prvih strani časopisov in s prvih sekund televizijskih dnevnikov. Ampak To je vojna!, je svojo razstavo v osrednjem atriju ljubljanske mestne hiše poimenoval fotoreporter Matej Povše. Med svojim 3 tedenskim zapisovanjem dogodkov v Ukrajini, kamor se je odpravil takoj po začetku vojne, je zapisoval predvsem podobe, ki jih lahko vidite na razstavi. Pa tudi zvoke, ki pa jih lahko slišite v naslednjem prispevku. Z njim se je v Ljubljani pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Kitajci so po dveh letih spet uvedli stroge omejitvene ukrepe zaradi naraščanja števila okuženih s koronavirusom. Dve največji kitajski mesti - Peking in Šanghaj - sta v karanteni, v Pekingu nameravajo testirati 20 milijonov ljudi, v Šanghaju pa nekateri že 45. dan ždijo doma, tudi fotograf Matjaž Tančič. Zaprtje javnega življenja naj bi sprva trajalo vsega skupaj štiri dni, zdaj pa je on doma že 33. dan. Nujne potrebščine mu v tem času pošilja kitajska vlada, hrano pa tudi dostavljavci - nekateri zaradi strogih ukrepov zdaj celo spijo v šotorih na ulici, saj se jim ni dovoljeno vrniti v domači blok. Matjaž Tančič je začel ob ponovnem zaprtju družbe dokumentirati življenje, ki ga opaža skozi svoje okno. Pravi, da ustvarja, da se mu ne zmeša. "Pred dvema dnevoma sem šel iz hiše, naslednjič bom lahko stanovanje zapustil 8. maja - če nihče v stanovanjskem bloku ne bo pozitiven."
Komentar Andreja Karolija: Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju? Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
O novi slovenski izdaji stripa Alana Forda, ki jo je prevajalec Aljoša Mislej pred tremi tedni izdal pri založbi Grafit.
Ob svetovnem dnevu medijev je na RTV Slovenija potekala novinarska konferenca o aktualnem dogajanju na RTV. V ospredju je bila odpoved pogodbenega razmerja z voditeljem oddaje Studio City Marcelom Štefančičem, ki je oddajo vodil več kot 20 let.
Ker so duševne težave od nekdaj prisotne v družbi in ker življenjski tempo zadnjih let pripomore k povečanju duševnih stisk, so na NIJZ oblikovali prvo nacionalno kampanjo proti stigmatizaciji duševnega zdravja Nisi okej? Povej naprej. Ali vemo, kako ob duševnih težavah pomagati sebi in drugim? Zakaj je duševno zdravje stigmatizirano? Na podlagi česa sploh nastane stigma? Ali obstaja varno in podporno okolje, kjer lahko zaupamo svoje stiske in se pri tem ne počutimo slabo? O tem smo se v prvem delu niza oddaj o duševnem zdravju pogovarjali s sodelavko kampanje in psihologinjo Nušo Crnkovič.
Se takrat, ko uživate na počitnicah, morda kdaj vprašate, kdo vam je pospravil hotelsko sobo, kakšno delo opravljajo sobarice, natakarji, kuharji, turistični vodniki, vzdrževalci, taksisti, vozniki avtobusov? Študentke in študenti na treh višjih strokovnih šolah v Mariboru, Ljubljani in na Bledu (program gostinstvo in turizem) s projektom Vzemi si čas za nas opozarjajo na pomembno vlogo nepogrešljivih turističnih delavcev, ki so pogosto prezrti.
Prvi zmenek, branje knjige, sobotni zajtrk z družino, celo obisk kraljičine sestre in še mnogo drugih dogodkov se je ob čaju zapisalo v 28 letih, kolikor jih je v stari Ljubljani doživela čajnica, ki je minuli torek zaprla vrata lokala. Vanjo so zahajali Ljubljančani, z dobro oceno na Tripadvisorju in s konceptom prostora, kjer se ne hiti in te tam malo manj briga za ves svet, tudi tujci. A žal jo je kapitalizem, ki ga briga za svet, pojedel, je ob zadnjem čaju povedal Iztok Eržen, ki je skupaj s soprogo Urško čajno hišo odprl leta 1994.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? Razmere smo na terenu preverili v naselju Orehek pri Postojni in Hrušici na Jesenicah.
Še vedno ni jasno, kaj so natančni vzroki za pojav akutnih primerov hepatitisa pri otrocih. Doslej opravljene raziskave kažejo na sorodnost z okužbami z adenovirusi, vendar trdne povezave med njima še niso potrdili. Do zdaj so največ primerov akutnega hepatitisa pri otrocih, mlajših od deset let, zabeležili v Veliki Britaniji, primere so odkrili tudi v desetih evropskih državah ter v Izraelu in Združenih državah Amerike. V Sloveniji sumijo, da bi lahko en otrok imel hepatitis neznanega izvora, kar je v začetku tedna sporočila infektologinja Mojca Matičič. Dodala je, da podrobne rezultate preiskav še čakajo, otrokovo zdravstveno stanje pa je dobro.
Potovanja, še posebej med prazniki, so postala družbena norma in težko je sedeti doma na kavču, medtem ko Instagram in preostala omrežja polnijo fotografije z velikimi nasmeški na oddaljenih destinacijah. Ali prazniki predstavljajo nevarnost za povečanje duševnih stisk? Kako na psihično počutje vpliva to, da si zaradi finančne nezmožnosti in splošne podražitve cen ne zmoremo privoščiti oddiha v tujini? Pogovarjali smo se z Vesno Švab, psihiatrinjo in sodelavko pri projektu Nisi okej, povej naprej.
V Slovenskem etnografskem muzeju so se z razstavo spomnili pionirke otroške onkologije in ustanoviteljice fundacije Mali vitez, ustanove za pomoč mladim, ozdravljenim od raka.
Povolilno jutro je tudi priložnost za analize in nekoliko drugačne poglede na včerajšnje parlamentarne volitve. Osredotočili smo se na analizo digitalne kampanje. Kako so se stranke lotile spleta in predvsem družabnih omrežij? Kako primerno ali neprimerno so se na Twitterju, Facebooku, Instagramu in Tik-Tok-u obnašali kandidati? Kdo je najbolje izkoristil potencial digitalnih komunikacijskih kanalov? Kako so volitve včeraj zvečer odmevale na družabnih omrežjih? Kdo je komentiral aktualno dogajanje in kdo se ni oglasil? Kakšne temelje je volilna kampanja na spletu postavila za druge volitve in za komuniciranje politike? Analizirata Andraž Zorko (Valicon) in Tamara Langus.
Svoje ideje, ki do zdaj niso bile dovolj slišane, so mladi včeraj predstavili na novinarski konferenci v Mestni hiši Mestne občine Ljubljana, ki jo je organizirala Medgeneracijska koalicija Slovenije. O izzivih mladih takole razmišljata predsednik koalicije in Mladinskega sveta Slovenije Miha Zupančič in predsednica študentske organizacije Marike Grubar.
Ekologi brez meja so se v občini Škofja Loka več mesecev posvečali raziskovanju vprašanja zavržene hrane. Pred slovenskim dnevom brez zavržene hrane razkrivajo rezultate enotedenskega spremljanja prehranjevalnih navad gospodinjstev.
E-skiroji so vse bolj priljubljena prevozna sredstva, vendar ne sodijo med najbolj varna. S tem namenom bo do 24. aprila po večjih Slovenskih mestih potekala prva nacionalna preventivna akcija za večjo varnost voznikov e-skirojev, s katero želijo Agencija za varnost v prometu, Policija in UKC Ljubljana spodbuditi uporabnike e-skirojev k varnejši vožnji in spoštovanju cestnoprometnih predpisov.
Ko se bliža turistična sezona, se mnoge države odločajo za sproščanje ukrepov zaradi covida-19. Dobimo lažen občutek, da virusa ni več in da smo povsem varni. Tudi v času prvomajskih počitnic se bodo številni Slovenci odpravili na bližnje in bolj oddaljene dopustniške in popotniške destinacije. Kako je s covid priporočili in ukrepi drugod po svetu? Zaplesti se zna tudi v državah EU, kajti vsaka samostojno predpiše omejitve, ki pa niso poenotene za celotno območje držav EU. Andrej Šter s konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve priporoča, da se pred odhodom v tujino o aktualnih ukrepih prepričate na spletni strani ministrstva.
Tokrat odpiramo novo poglavje o vodenju. Že prejšnji teden smo delili nekaj teoretičnih in praktičnih napotkov o postherojskem vodenju, ki smo jih zbrali na predstavitvi knjige o tej tematiki. Postherojsko vodenje je osredotočeno na kolektivne dosežke, timsko delo in skupno odgovornost, izpostavlja avtor knjige prof. Miha Škerlavaj s Ekonomske fakultete v Ljubljani. V negotovih časih se je postherojsko vodenje izkazalo za zelo pomembno, bistveno pa lahko pripomore tudi k inovativnosti v organizacijah. O tem tudi Maja Mikek iz Celtre in Jernej Česen iz podjetja Outfit7.
Tovarna Rog je najpomembnejši del industrijske kulturne dediščine 20. stoletja v Ljubljani. S projektom prenove naj bi Center Rog postal inkluziven in kreativen javni proizvodni prostor na skoraj 9.000 m2 ustvarjalnega prostora. Obiskovalce pa naj bi vabil tudi nov, 8.000 m2 velik park. In o arhitekturnih in vsebinskih načrtih nastajajočega centra je bilo govora pretekli teden na vodenem ogledu po gradbišču. Obiska bodočega centra Rog se lahko vsak prvi četrtek v mesecu udeležijo tudi meščani v sklopu organiziranih javnih vodstev po gradbišču. Se je pa nanje potrebno predhodno prijaviti.
21. februarja je minilo 10 let, odkar so članice skupine Pussy Riot izvedle performans punkovske molitve v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika. Performans so izvedle v protest proti cerkvenim dostojanstvenikom, ki so takrat podpirali Putina. Nadeždo Tolokonikovo in Mašo Aljohino so aretirali zaradi huliganstva in ju obsodili na dve leti zapora. Kolektiv Pussy Riot je s tem postal tudi eden izmed sinonimov za upor proti režimu Vladimirja Putina. Mašo zdaj med drugim preganjajo tudi zaradi 7 let starega zapisa na enem izmed družbenih omrežij. Ne glede na to pa Maša Aljihina ostaja kritična.
Neveljaven email naslov