Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Navijaško mnenje v nogometu ne šteje nič več, razmišlja Marko Radmilovič. Pri košarki zadeve še niso tako stroge.
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali
Navijaško mnenje ne šteje nič več! Tega nam sicer niso pokazali košarkarji, temveč nogometaši, s katerimi si košarkarji zadnje dni menjavajo navijaški fokus. Javnokomunikacijska ignoranca nogometnega selektorja, pa recimo komunikacijski zdrs NK Maribor pred tem nam pojasnjujeta, da je nogomet nekaj, kar zadeva posvečene.
Ker je nogomet – s tem se vsi strinjamo – zelo profiten in natančno strukturiran posel, mora imeti tudi svoje surovine. Vhodni material … In surovine smo očitno navijači. Spoznanje je sicer boleče, a odgovorni od mednarodne nogometne zveze navzdol bi nam ga lahko vsaj dozirali po kapljicah …
Pri košarki zadeve še niso tako zelo stroge in za zdaj nam še dovolijo, da vsaj nežno povemo svoje mnenje o športu; zaupamo si svoje strahove, napovedujemo svoje rezultate, se jočemo, preklinjamo in smejimo, kar je pravzaprav bistvo navijaštva.
In po enem takšnih navijaških mnenj so naši košarkarji na tekmi z Grčijo prvič upravičili medijsko oziroma sponzorsko ime junaki! Da je pretirano in da se morajo celo športniki v koži junakov počutiti nelagodno, smo na tem mestu že razpravljali – a na tekmi z Grki so naši košarkarji kljub porazu prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida s košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponento tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katere gre Grčija, pa si celo kot zagrizen slovenski navijač gledalec ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine a na tekmi z Grki so, kljub porazu, naši košarkarji prvič letos pokazali odločnost, ki je na meji junaškega. Junaškega predvsem zaradi preprostega dejstva, da je šlo za spopad košarkarskega Davida z košarkarskim Goljatom. Grki so resnično dobri. In odkrit in brezkompromisen boj z njimi nosi s seboj komponenco tistega, kar se je rodilo v velikih epih klasične Helade.
Pa še nekaj je bilo med tekmo zelo zanimivo opazovati: po navadi navijač, ko mu cefrajo reprezentanco pred njegovimi očmi, nasprotniku ni ravno naklonjen! A človek si ne more kaj, da do grške reprezentance ne bi čutil nekakšne simpatije. Pred desetletjem bi jih preklinjal kot vse druge – oziroma kot smo Grke že preklinjali po kar treh zaporednih evropskih porazih, vse do veličastne domače zmage pred dvema letoma.
Po vseh gospodarsko-političnih ponižanjih, skozi katera gre Grčija, pa si celo zagrizen slovenski navijač ne more kaj, da ne bi občutil tudi nekakšnega zadoščenja zaradi grške zmage. Malo je podobno košarkarski bipolarni motnji; a če že moramo izgubiti, je dobro izgubiti z Grki. Bogve koliko je v igri grške košarkarske reprezentance nacionalnega naboja, koliko igrajo za svojo opustošeno domovino, a priložnosti za simbolične poteze bo v nadaljevanju prvenstva kar nekaj. Evropske velesile, ki so, z izjemo Velike Britanije, tudi košarkarske velesile, se bodo prej ali slej srečale s košarkarsko Grčijo. In po videnem včeraj jim ne bo lahko.
Nemce žal šolajo vsi po vrsti in tako verjetno od najbolj simboličnega mogočega košarkarskega finala Grčija-Nemčija ne bo nič; a če postanejo recimo Grki košarkarski prvaki Evrope, bi brez dvoma spisali čudovito športno-civilizacijsko zgodbo. In prav Nemci bi jo morali najbolj razumeti, saj so se po »čudežu v Bernu«, zmagi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1954, prav oni katarzično znova vključili v tok evropske zgodovine.
Portualska kuharska mojstra Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Med drugim sta pripravilia najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potiice. IIn kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Iskali smo ljudi, ki imajo vsak dan Božič. Ne, ni napaka. Vemo, da se praznik piše z malo začetnico. Poiskali smo namreč tiste, ki imajo božič v priimku. Z nami so delil najzabavnejše in najsimpatičnejše prigode.
Trideset let po izidu prvega samostojnega CD-ja prekmurskega godca Vlada Kreslina Namesto koga roža cveti ga je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala tudi na dvojni vinilni plošči v ročno oštevilčeni nakladi tisoč primerkov z zanimivo arhivsko dokumentacijo in s priloženo pretočno kodo. Več o tistem času in glasbi na plošči pa njen protagonist in glasbeni urednik Jernej Vene.
Preverjali smo vaše poznavanje odlokov, ki smo jih bili deležni od marca lani. V prvem krogu v interaktivnem kvizu smo zastavili 5 vprašanj. Igralca, ki sta najhitreje in najbolj pravilno odgovorila na največ vprašanj, sta si prislužila mesto v velikem finalu. Pomerila sta se iz slušalke v slušalko, vmes pa Andrej in Miha.
Solo andar (Samo hoditi) je ime nove skladbe in hkrati ime koncertnega sklopa v Klubu Cankarjevega doma, ki ga danes zvečer (ob 20-ih) pripravlja zasedba Sentido project. Glasbeno-plesni projekt, v katerem se flamenko sreča z jazzom, R'N'B-jem in popom, ponuja docela novo odrsko izkušnjo. Pogovarjali smo se s članoma Sentido project in hkrati avtorjema nove pesmi Solo andar, pevko in plesalko Urško Centa (besedilo) ter basistom Tadejem Kamplom (glasba).
Dan slovenskega znakovnega jezika je od letošnjega junija na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije vpisan v slovensko ustavo, kar pomeni, da je priznan kot samostojen in avtohton jezik. Z željo, da bi poudarili pomen nadaljnjega razvoja slovenskega znakovnega jezika, ki trenutno obsega le okrog 21 tisoč kretenj, in zagotovili dostopnost v vseh sferah življenja, predvsem pri izobraževanju, je zveza ob dnevu slovenskega znakovnega jezika ustvarila dokumentarni film 62.a, v katerem pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Na oder prihaja tudi stand-up komedija Decibel-ga, v kateri nastopajo tudi gluhi igralci. Predvajan bo glasbeni videospot Verjemi vase, ki je v celoti dostopen ljudem z izgubo sluha. Osrednje sporočilo zveze je, da si želijo vključujoče družbe oziroma dostopnost na vseh področjih življenja, pove Tina Grošelj iz Zveze društev gluhih in naglušnih ter scenaristka dokumentarnega filma 62.a
Ker Val 202 z novim leto vstopa v petdeseto pot okoli sonca, je pravično in bogu všečno, da prehod v zahodno etapo obstoja ustrezno obeležimo. Ker pa Val 202 ni iz Vodic, čeprav ga tam tudi lovijo, smo na pomoč poklicali antropologa dr. Dana Podjeda. Pojasni tradicijo prehodov v zrela leta in nam svetuje, kak mlaj naj mu postavimo in kak verz naj mu vžgemo v uro, narejeno iz štora pokljuškega macesna.
Vsako leto si obljubimo, da se pri družinski večerji ne bomo pogovarjali o politiki, ker se bomo skregali. Pa se. Pogovarjamo in skregamo. Zakaj? Je to slovenska posebnost? Odgovarja Andraž Zorko, analitik, poznavalec družbe in politike.
Vsako leto si rečemo, da ne bomo čakali na zadnji trenutek in se potem, glej, glej, glej, 24. decembra zalotimo v izropani trgovini, na lovu za večerjo in darili. Velikokrat se zatečemo tudi na bencinski servis. Kaj vse pa tam iščemo in kupujemo, pove Ines Ćeman, zaposlena na Petrolu.
Zakaj in kako poskrbeti, da bo božična zvezda preživela, smo vprašali kemika in ljubiteljskega botanika Jana Robina.
Mednarodni projekt Disko šola, v katerega so bili vključeni otroci iz Osnovne šole III v Murski Soboti, je pri nas koordinirala Sara Božanič z Inštituta za transmedijski dizajn. Osnovna ideja je bila skupno sodelovanje od 10 do 14- letnih učencev pri snovanju besedil in glasbe ter končnega snemanja male vinilne plošče z dvema avtorskima skladbama.
Po sobotni jeseniški premieri bo danes ljubljanska premiera predstave Zgodbe grde deklice. Uprizoritev, ki je namenjena otrokom in najstnikom, njihovim staršem in učiteljem, je plod sodelovanja producenta ŠKUC gledališča z Zavodom Kolaž in prvič tudi z jeseniškim Gledališčem Toneta Čufarja. Zgodbe grde deklice, po besedilu francoskega avtorja, igralca in režiserja Juliena Daillerja, so predstava o samopodobi najstnikov, starih od osem do dvanajst let.
Novomeški škof dr. Andrej Saje je do leta 2013 vodil ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab. Pravi, da je Katoliška cerkev naredila že veliko na področju spolnih zlorab– na ravni predpisov.
Naše gostinstvo se že nekaj let spopada s pomanjkanjem kadra, epidemija pa je kadrovske težave še dodatno povečala. Čeprav je država tej panogi v tem času pomagala, zaznavajo namreč še večji odliv kadra v sosednje države kot pred to krizo, tudi sicer pa je zanimanje za delo v tej panogi vse manjše. Zakaj so gostinski poklici pri nas vse manj cenjeni, je v sosednji Avstriji res bolj rožnato in kaj bi bile rešitve za nastale razmere, v prispevku naše mariborske kolegice - Nataše Kuhar.
Zimski obisk gora zaradi nižjih temperatur, krajših dni in specifičnih snežnih razmer zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, ustrezno opremo, sposobnost dobre orientacije in pravilnega gibanja, predvsem pa veliko mero spoštovanja do gora, so poudarili organizatorji novinarske konference, ki jo je ob začetku zimske planinske sezone organizirala Planinska zveza Slovenije. Dogodek se je začel ob vznožju Velike Planine in se po večurnem pohodu z demonstracijo uporabe opreme končal na Domžalskem domu, vmes pa se je dogodilo marsikaj, tudi močan veter in sprožitev plazu.
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. O spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti, o sodelovanju znanosti in politike, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti, se je z doktorico Jano Javornik pogovarjala Nataša Štefe.
Pred dnevi je pod okriljem založbe Učila izšla Obljubljena dežela, obsežna avtobiografija nekdanjega ameriškega predsednika Baraka Obame. V izvirniku je v ZDA izšla pred skoraj natanko enim letom in takoj začela podirati bralno-prodajne rekorde in kljub temu, da je izšla na koncu leta, brez težav prebila na lestvico 10 najbolj prodajanih knjig v ZDA v lanskem letu. Obama je spisal že dve uspešnici - Sanje mojega očeta in Pogum za upanje, ki pa sta bolj kot biografiji niz misli Baraka Obame o rasnih vprašanjih, dediščini in ameriškem snu. V aktualni knjigi pa nas gostobesedno popelje v Belo hišo, pa krizni štab, na pogajanja na Bližnji vzhod ter nam iskreno, mestoma duhovito predstavi dvome vase in svoje sposobnosti, ki so ga spreletavali, ko se je soočal z lastnimi omejitvami in z največjimi globalnimi izzivi hkrati.
Kako je živeti v tihem mestu, ki ga s svojim hrupom ne obremenjuje promet? Kako spodbuditi prehod k električnim avtomobilom in kolesom? Pogovarjamo se z Markom Marovtom, Slovencem, ki že šest let živi v Oslu in od blizu spremlja prehod k električnim vozilom. Tudi sam je aktivno vključen v ta prehod, dela namreč v podjetju, ki organizira skupno rabo električnih koles. Med drugim izvemo tudi, kako je na severu Evrope z izposojo koles pozimi in kdaj kolesa dobijo tudi žebljičke na gumah. Marko Marovt ima v Oslu skupaj s prijatelji tudi kolesarski lokal in delavnico, tam se je z njim srečal Jan Grilc.
Danes je potekala spletna razprava o spolnem nadlegovanju v znanosti pod naslovom Obravnava spolnega nadlegovanja v znanstvenem prostoru - kaj se zgodi po prijavi? Kot je povedala dr. Vesna Leskošek, profesorica s Fakultete za socialno delo in članica komisije za enakost v znanosti, ki je svetovalno telo Ministrstva za znanost, izobraževanje in šport, se tudi zaradi nejasnih postopkov po prijavi zgodi premalo. "Kar je velika zasluga oseb, ki so se pred enim letom izpostavile, pa tega niti ne vedo je, da lahko pogumu posameznic, ki so spregovorile, pripišemo to, da danes o spolnem nadlegovanju govorimo veliko več, da imamo razpisane ciljne raziskovalne programe, da se s tem ukvarja Komisija za enake možnosti na področju znanosti in mnoge druge institucije. Zdi se mi, da se je ta preskok zgodil, a pri tem moramo vedeti, da to v dovolj veliki meri še ne koristi osebam, ki prijavijo tako dejanje. Čaka nas še, da postopke tudi uredimo."
Neveljaven email naslov