Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Medeja Lončar, predsednica Združenja Manager, direktorica Siemens Slovenija in predsednica uprave Siemens Hrvaška o tem, kaj iz lastnih izkušenj in izkušenj kolegov izpostavlja kot ključne elemente za uspešno krizno vodenje.
Od danes lahko samozaposleni zaprosijo za solidarnostno pomoč, tako imenovani temeljni dohodek. Finančna uprava je pripravila obrazec izjave, dostopen je prek sistema e-davki, pa tudi prek mobilne aplikacije. Izjavo je preprosto izpolniti pojasnjuje generalni direktor finančne uprave Peter Jenko.
Navdih za sedmo epizodo je Ciril Kosmač: živel je med leti 1910 in 1980, ustvarjal v okvirih socialnega realizma, a je zelo rad uporabljal simbole. Takšna sta recimo trobenta in oblak v Baladi o trobenti in oblaku. Novelo Gosenica je spisal po spominih iz rimske ječe, kjer je bil leta 1930 zaprt kot politični kaznjenec. Toliko za danes o književnosti, zdaj pa je na vrsti športni prenos.
Glavni cilj projekta LIFE Lynx je reševanje Dinarsko-JV alpske populacije risa pred izumrtjem ter njena dolgoročna ohranitev. Populacija risov v Sloveniji je trenutno izredno majhna, izolirana, njeni osebki pa so si med seboj zelo sorodni. Stopnjo sorodnosti je potrebno znižati, in sicer z doselitvijo zdravih osebkov iz druge, neogrožene populacije. "Če se živali preveč parijo v sorodstvu jim pada kondicija, zbolijo, umirajo. To se je zgodilo pri nas, zato poskušamo pripeljati nove, tuje rise." V teh pomladnih dneh so risi še posebej aktivni, ker je čas parjenja in ker jih lahko spremljajo prek telemetričnih ovratnic lahko povejo, kdo se srečuje s kom.
Jožko Smukavec je eden od bratov kapucinov, ki prebivajo v škofjeloškem samostanu.
Zdravnica Jožica Maučec Zakotnik je bila dolgoletna družinska zdravnica in sodelavka Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Delovala je tudi kot programska direktorica Cindi Slovenija. Med drugim je zaslužna za vzpostavitev programa Svit, ki skrbi za odkrivanje raka na debelem črevesu in danki. Kaj trenutno neizvajanje preventivnih programov kot sta Zora in Dora pomeni za prihodnost?
Kako se kot prostovoljec pridružiti humanitarcem? Na kaj moramo biti še posebej pozorni? Kje so na voljo dodatne informacije? Odgovarja Primož Jamšek s Slovenske filantropije.
Boštjan Gorenc - Pižama na svojstven način predstavlja izbrana dela naših največjih pesnikov in pisateljev iz varnega zavetja svojega doma
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Šiški, ki takrat še ni bila del Ljubljane, ampak Šiška pri Ljubljani. Pisal je pesmi, pratike in časopise, med Ilirskimi provincami pa je bil gimnazijski ravnatelj. Umrl je leta 1819, njegov kip pa stoji ob ljubljanski tržnici. Dramilo pa je naslov Vodnikove pesmi, ki je izšla v Veliki pratiki.
Fran Levstik je živel v letih med 1831 in 1887. Bil je ena najpomembnejših slovenskih javnih oseb in kulturnih ustvarjalcev svojega časa. Pisal je pesmi, pripovedi in drame, ukvarjal pa se je tudi z literarno kritiko in objavljal v časopisih. V pesmi Kako je v Korotanu si je izmislil eno Pižaminih najljubših slovenskih besed: slokobedri. Njegov Martin Krpan pa je prva slovenska umetna povest.
Kakšno je ozadje nastanka dokumentarnega filma? Kako poteka raziskava, premislek in preverjanje dejstev? Kaj pa nastopanje v dokumentarnem filmu? O tem pripovedujeta publicist, glasbeni kritik in avtor dokumentarnih filmov Igor Bašin in basist zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj, ki je v dokumentarnem filmu že nastopal.
Po objavi o veliki obiskanosti priljubljenih sprehajališč na Obali in Bledu zadnji marčevski vikend in zaostritvi ukrepov z omejitvami gibanja med občinami, tudi zavoljo preprečevanja najrazličnejših poškodb, se je pojavilo kar nekaj vprašanj in ugibanj povezanih s statistiko. Številke sprejetih pacientov na urgentnem bloku UKC Ljubljana so v primerjavi s številkami tistega vikenda z vikendom, ki je sledil, ko smo dodatne ukrepe torej že imeli, pravzaprav enake. Še več, številke težjih poškodb so podobne tudi za enako obdobje lani. Gašper Andrinek je za pojasnila poklical dr.Anžeta Kristana, vodjo urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana.
Jaka Grčar leto in pol živi na Nizozemskem. Tja ga je poklical Tadej Košmrlj
Anton Aškerc se je rodil leta 1856 v bližini Rimskih Toplic, umrl pa leta 1912 v Ljubljani. Od leta 1880 do 1898 je služboval kot duhovnik, nato pa je postal mestni arhivar na ljubljanskem magistratu in dve leti urejal literarni mesečnik Ljubljanski zvon. Prav tam je leta 1885 prvič izšla Aškerčeva pesem Čaša nesmrtnosti, ki je pozneje našla pot tudi v njegovo prvo pesniško zbirko Balade in romance.
“Bill je soul. Bill Withers je pel življenje, pel je hrup, ki ga je doživljal kot otrok, ko je odraščal v Zahodni Virginiji na nepravi strani železniške proge. Sin rudarja je vedel vse, kar je bilo pomembno. Globoko pod zemljo je zaupanje nujnost. Ko se je igral na beli strani proge, je srkal country, na črni strani tirov je vpijal blues in gospel. In ko je prišel do prve kitare, je začel pisati songe, ki so nastajali iz izkušenj in domišljije. Če je opisoval babičine nasvete ali pač bolečino ob izgubi bližnjega, je uporabil univerzalna čustva in izbrane besede. Predvsem pa je bil interpret, kar je odpel, se me je dotaknilo. Ni bil zamerljiv. Če se je nekaj zdelo prav, je to povedal, prav tako ni bil tiho, ko je opozarjal na krivice. Življenje vseh generacij je strnil v tri songe, čeprav jih je spisal in odpel veliko, veliko več. Bill je bil in bo ostal soul,” pravi Andrej Karoli.
Sašo Hribar je vodja ekipe ustvarjalcev Radia Ga Ga, razvedrilno-humoristične-satirične radijske oddaje. V začetku aprila je minilo trideset let, odkar je oddaja na sporedu na Prvem programu Radia Slovenija.
Ugotovitev policije je, da letno obravnava približno 80.000 različnih kaznivih dejanj, od tega kar več tisoč primerov nasilja v družinskem okolju. Nasilje se najpogosteje dogaja med družinskimi člani oziroma partnerji. Glede na raziskave so v več kot 90 odstotkih žrtve nasilja ženske, večkrat pa so žrtve tudi otroci in starejši. Kaj pa v času socialne izolacije, ko se pri marsikaterem že tako nasilnem človeku psihično in fizično trpinčenje drugih samo še poveča.
Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije o tem, kako je z odpovedjo potovanj, ...
Neveljaven email naslov