Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.
V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.
Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?
Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.
Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?
Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.
Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?
Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.
Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?
Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.
Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister.
To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.
Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?
Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.
Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?
Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.
Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih.
Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.
Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.
Hvala vam.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.
V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.
Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?
Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.
Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?
Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.
Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?
Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.
Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?
Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.
Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister.
To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.
Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?
Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.
Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?
Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.
Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih.
Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.
Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.
Hvala vam.
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so sredi tedna podelili letošnje stanovske Jesenkove nagrade, ki so namenjene dosežkom na področju ved o življenju in se imenujejo po botaniku in enem od prvih profesorjev biologije na ljubljanski univerzi Franu Jesenku. Letos je šla nagrada za življenjsko delo v roke profesorici Ines Mandić Mulec, predstojnici katedre za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti, ki je ena najbolj uveljavljenih slovenskih raziskovalk na področju mikrobiologije.
Veliko ljudi najbrž ne ve, da so zlate ribice pravzaprav krapi, največkrat ne posebno lepe sivo zelene barve. Zlato rumeni primerki so posledica mutacije. Zaradi barve so jih nekoč v naravnih ribnikih lovili kitajski menihi ter jih shranjevali v ribnike upanja. Iz Kitajske so jih prinesli na Japonsko, tam pa so se z njimi ukvarjali samuraji. Pred več kot 400 leti so prišle na Portugalsko in se kot precej invazivna tujerodna vrsta razširili po vsej Evropi. Pa ne le po akvarijih, zlate ribice so se znašle tudi v kalih in ribnikih v naravnem okolju, v katerih izpodrivajo avtohtone vrste. Iz okolja jih odstranjuje veterinar Peter Maričić in ob pomoči trgovin za male živali poskrbi, da jih posvojijo novi lastniki. Novo bivališče je ob njegovi pomoči našlo že vsaj 1500 ribic. Peter Maričić se ukvarja tudi z ribniki z akvaponiko, ki jih postavlja v izobraževalne in zdravstvene ustanove ter vanje naseli v naravi ulovljene zlate ribice. Eden takih ribnikov je tudi v gradbeni jami, deponiji ministrstva za pravosodje med Dunajsko in Bežigrajskim dvorom v Ljubljani. Tega je v sodelovanju z veterinarjem Petrom Maričićem, društvom ProstoRož, postavilo društvo Trajna in ga poimenovalo Ribnik želja.
V prvih 150-ih letih delovanja idrijskega rudnika so cinabaritno rudo, iz katere so pridobivali živo srebro, žgali kar na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih. Doslej so v okolici Idrije odkrili in preučili 27 tovrstnih starih žgalnic. Predvidevajo, da jih je bilo še veliko več. Raziskave letos pospešeno nadaljujejo v okviru projekta "Odkrijmo žgalnice".
Potem ko so znanstveniki sredi septembra sporočili, da so v oblakih nad površjem planeta Venera odkrili plin fosfin, smo za razlago odkritja in njegovo širšo umestitev prosili dr. Ceneta Gostinčarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kot trdijo znanstveniki, bi lahko odkritje dokazovalo, da na Zemlji najbližjem planetu obstajajo mikrobi, torej življenje v najbolj enostavni obliki, Gostinčar pa svari pred preuranjenim navdušenjem. "Odkritje je zelo zanimivo, a ga je treba jemati z rezervo. Preden bomo namreč ugotovili njegovo morebitno prelomnost, bomo morali dobiti še kar nekaj podatkov."
Novi spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom v Gorskem Karabahu so ponovno opozorili na enega najdlje trajajočih zamrznjenih konfliktov na svetu. Najhujši boji po letu 1994, ko sta strani dosegli sporazum o prekinitvi ognja v tej sporni regiji, kjer je večina prebivalcev armenske narodnosti, leži pa na ozemlju Azerbajdžana, razkrivajo tudi ambicije velikih sil v regiji, predvsem Turčije in Rusije. O nevarnosti širjenja konflikta in interesih, ki stojijo za začetkom novih spopadov, govorimo z obramboslovcem dr. Rokom Zupančičem (FDV) in Mihom Lamprehtom, našim nekdanjim dopisnikom iz Rusije.
Neveljaven email naslov