Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.

Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009.  V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.

Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.

V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.

Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?

Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.

Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?

Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.

Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?

Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.

Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?

Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.

Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister. 

To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.

Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?

Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.

Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?

Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.

Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih. 

Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.

Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.

Hvala vam.