Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.
V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.
Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?
Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.
Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?
Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.
Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?
Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.
Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?
Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.
Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister.
To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.
Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?
Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.
Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?
Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.
Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih.
Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.
Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.
Hvala vam.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.
V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.
Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?
Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.
Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?
Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.
Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?
Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.
Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?
Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.
Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister.
To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.
Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?
Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.
Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?
Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.
Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih.
Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.
Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.
Hvala vam.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov