Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Danes je svetovni dan znanosti za mir in razvoj, ki letos poteka pod geslom “Znanost, človekov pravica”. V številnih resnih medijih po svetu se poročanje o znanosti vse bolj uveljavlja kot eno od prednostnih področij. Vse je več je prispevkov in člankov, v katerih novinarji ne poročajo zgolj o posameznih odkritjih, temveč s poglobljenim in tudi kritičnim pristopom zasledujejo podrobnosti. Znanost tako ni več le nekaj zabavnega in kratkočasnega, temveč postaja v medijski agendi gorivo za gospodarski razvoj, pospeševalec družbenega napredka in gojišče novih idej, ki bodo tlakovale pot v prihodnost. “Že če se obrnemo v zgodovino, vidimo, da je šlo najbolje tistim državam, ki so vlagale v znanost, ki so spodbujale dobre ideje in na njih gradile gospodarstvo,” pravi naš sogovornik, britanski novinar Alok Jha, ki se je s poročanjem za The Giardian, BBC in trenutno za The Economist uveljavil kot eden od bolj prepoznavnih obrazov znanstvenega novinarstva mlajše generacije na Otoku.
Res je nepotrebno, da tvegamo. Pa ne samo zaradi ognja doma in denarne ter točkovne kazni, predvsem zaradi vseh ostalih uedležencev v prometu
Berenice Tompkins je 23-letna Američanka, ki dela na področju socialnega dela. AG Sano jih ima 43 in je filipinski podnebni aktivist, ulični umetnik in preživeli v najhujšem tajfunu, ki je pred petimi leti prizadel njegovo državo. Alan Burns je 72-letni Britanec, ki živi in ustvarja na vzhodni ameriški obali. Trojica je del pisane mednarodne zasedbe, ki v teh tednih pešači od Italije, prek Slovenije, Avstrije, Slovaške, Češke pa do Poljske, kjer bo v začetku decembra potekala letošnja podnebna konferenca Združenih narodov.
Projekt Kompetenčnega centra za razvoj kadrov v lesarstvu 2.0 je povezal 35 partnerjev, ki so tudi s pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada izboljšali kakovost izdelkov in poslovnih praks znotraj posameznega podjetja v lesni industriji. Še bolj pomembno pa je, da so model delovanja kompetenčnega centra za razvoj kadrov vzpostavili kot osnovo za trajni sistem panožnega usposabljanja. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal vodja projektne pisarne Lesarskega grozda Bernard Likar. Naslednjo v nizu uspešnih zgodb s pomočjo evropskih sredstev, ki nastajajo s sofinanciranjem Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega socialnega sklada, na Valu 202 predstavimo prihodnjo sredo ob 11-ih.
Genevieve Artadi in Louis Cole sta izvenzemeljski duet KNOWER. Pred dobrimi osmimi leti sta se spoznala in odkrila skupno strast do kombiniranja zvokov in ustvarjanja glasbe. Združujeta na videz – oziroma na posluh – nezdružljivo: sir z marmelado, in presenečata z okusom. V Los Angelesu sta doštudirala džez, zdaj ga pretapljata v novi žanr. Quincy Jones je dejal, da boste KNOWER prosili za še. Louis in Genevieve se spominjata koncerta v njegovi dnevni sobi, pisanja za Janet Jackson, govorita pa tudi o simbolu življenja – pici! Intervju je v angleščini, prevodi vas v pisni obliki čakajo na val202.si.
To je zgodba umetnika in filmskega ustvarjalca Johana Lurfa, 35 letnega avstrijskega strukturalista, ki si je za svoj celovečerni prvenec izbral drzno temo 'zvezde filma', in to ne filmske zvezde, temveč zvezde na nočnem neb. Skoraj 10 let je iz 550 filmov izbiral le tiste sekvence, ki prikazujejo nočno zvezdno nebo ... in če njegov zadnji dokumentarni film iščemo v katalogu ali na režiserjevi spletni strani, bomo opazili, da je označen le z malim simbolom zvezdice. Film je brez pravega naslova in brez pravih odgovorov – a s toliko vprašanj, kot je zvezd v vesolju, je zapisal producent Daniel Kasman.
Zase moramo kar najbolje poskrbeti, ko smo še živi, a verjetno se kdo ukvarja tudi z vprašanjem, kako dobro bo zanj poskrbljeno, ko bo prestopil na drugo stran. O tem je razmišljal tudi Vipavec Anton Lavrin, vendar ne o svojem poslednjem domu, ampak o domu svojih staršev in prezgodaj umrlega sina. V Vipavo je tako dal leta 1845 pripeljat kar dva egipčanska sarkofaga, ki so ju odkrili ob vznožju Kefrenove piramide v Gizah.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Projekt BOBER – Boljše opazovanje za boljše ekološke rešitve predstavlja nadgraditev sistema za spremljanje in analiziranje stanja okolja v Sloveniji. Gre za velik projekt, ki so ga tudi s sredstvi EU izpeljali na Agenciji RS za okolje. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal vodja projekta mag. Gregor Sluga.
Mitja Andrejek in Judit Györfi Andrejek sta evangeličanska duhovnika, mož in žena, ki z dvema otrokoma živita in versko delujeta v Križevcih na Goričkem.
Gost spletne rubrike Frekvence X #zManost je ta teden dr. Rajko Muršič, kulturni antropolog in etnolog, ki predava študentom teh področij na ljubljanski Filozofski fakulteti. Trenutno je na službeni pot od Lizbone, Londona do Brightona, od koder se nam tudi oglaša. In ker je danes 31. 10., dan reformacije: kako razmišlja o posameznikovem avtonomnem boju danes? Se danes kot posameznik še lahko postaviš po robu sistemu in zmagaš?
Danes je 28.oktober, dan RTV. Zakaj? Ker je 28.oktobra 1928, pred točno devetdesetimi leti, začel uradno oddajati Radio Ljubljana. Zgodovina našega radia je burna, bogata, pisana, v njej pa si zasluži posebno poglavje tudi naš Val 202, ki je bil znanilec začetka demokratizacije medijev v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen in vsak dan bolj povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci.
Zdrav življenjski slog ne pomeni le daljšega in bolj kakovostnega življenja, ampak tudi boljši učni uspeh. Reden tek v gozdu, prosta gibalna igra ali pa brcanje žoge na igrišču ni zgolj »izguba časa« ali »kurjenje kalorij«. Telesna vadba spodbudi sproščanje določenih snovi v možganih, ki okrepijo živčne celice in izboljšajo delovanje možganov. Dodatne ure športne vzgoje ali pa vsakodnevna vadba pa po raziskavah pripomorejo tudi k temu, da otroci bolje berejo, pišejo in računajo. Podobno velja za odrasle. Podrobneje v pogovoru z nevropediatrinjo dr. Tino Bregant.
Ste kdaj pomislili, zakaj se jesensko listje obarva tako pisano in zakaj te mavrične predstave nimamo vse leto? V jutranji mestni kulisi odpadajočega listja in prometa je ozadje za jesenskimi barvami pojasnila Bojana Boh Podgornik, profesorica z Naravoslovno-tehniške fakultete v Ljubljani.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Američani danes zaznamujejo "mole day". Mole v angleščini pomeni krt, je pa tudi izraz za posebno mersko enoto, ki je v kemiji skorajda tako samoumevna kot je vsem nam zrak, ki ga dihamo. Pa se iz svojih šolskih let še spomnite, kaj je to mol? Ne govorimo o največji mestni občini v Sloveniji, temveč o merski enoti in konstanti, ki je tudi za ne-kemike zelo fascinantna. Maja Ratej je za raziskovanje mola namenoma izbrala prav današnji dan. Njen sogovornik je bil dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.
V podporo vsakemu polletnemu predsedovanju Svetu Evropske unije Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE) opravi raziskavo na temo, ki jo izbere predsedujoča država. In Avstrijo, ki predseduje še do konca leta 2018, je zanimalo, kako uravnotežena sta spola na širokem področju digitalizacije predvsem med mlajšo generacijo. Izsledki raziskave so bili objavljeni v dveh publikacijah, o temi pa smo se pogovarjali z raziskovalko Inštituta Blandine Mollard. Ena pomembnejših ugotovitev je, da imajo v Evropski uniji tako fantje kot dekleta v enaki meri osvojene digitalne veščine – a njihovo obnašanje na spletu se glede na spol razlikuje. Raziskava je namreč jasno pokazala, da se mlade ženske pri izražanju na spletu veliko bolj samoomejujejo in tudi samocenzurirajo.
Ko so Wally Schirra, Donn Eisele in Walter Cunningham postali del Nasine ekipe pri projektu Apollo, so mislili, da bodo v vesolje poleteli na drugi misiji, imenovala naj bi se Apollo 2. A zaradi eksplozije na Apollu 1 leta 1967, kjer so življenje izgubili tudi trije člani posadke, so prav Wally, Donn in Water postali legendarna trojica na Apollu 7, prvem poletu projekta v vesolje. Od takrat je minilo petdeset let, a Walter Cunningham, edini še živeči član posadke, se živo spominja trenutkov pred vzletom na večdnevno raziskovanje vesolja.
Neveljaven email naslov