Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idilično mesto Motovun že 21 let gosti filmski festival, ki ga obiščejo tudi največji filmski velikani
Skoraj vsak, ki ga vprašaš, kakšen se mu zdi festival, ti bo povedal, da je poseben in drugačen od drugih. Da ima dušo in naredi poseben vtis nate. S tem se strinja tudi hrvaški kolumnist in novinar Boris Dežulović, ki poudarja, da je kljub vsej tej fami festival res edinstven.
“To je festival brez rdečih preprog, brez zvezd, brez varnostnikov. Festival, na katerem lahko pomembne ljudi iz sveta filma najdeš v kavarni in z njim spiješ pijačo. Lahko se ti zgodi, da se zabavaš na raverski zabavi, potem pa se čez pet minut pogovarjaš s Terryjem Jonesom iz Monthy Phytona. To je Motovun. Ta sproščenost.“
Velike zvezde med množico mladih niso manjkale niti letos. Po nagrado z imenom 50 let sta prišla legendi filma na tem območju – Mustafa Nadarević in Rade Šerbedžija. Posebno nagrado maverick pa je prejel švedski režiser Ruben Östlund, med drugim dobitnik canske zlate palme. “Na velikih festivalih, kot je canski, se vse vrti samo okoli prodajanja svojega filma. Na takšnih manjših pa se filme izključno gleda in socializira. Seveda so mi zato manjši veliko ljubši, saj sem tudi manj živčen.”
Na festivalu je mogoče videti tudi številne umetniške inštalacije. Letos je bil v središču pozornosti svetleči kvadrat. Inštalacija iz istoimenskega filma Rubena Östlunda. Kvadrat primerja s prehodom za pešce, kjer smo z nekaj črtami na cesti dosegli družbeni dogovor, da je to območje, na katerem morajo vozniki paziti na pešce. Tako bi lahko naredili tudi s kvadratom, ko bi nekje na javnem prostoru označili prostor, kjer bi ljudje skrbeli drug za drugega.
“Ljudi je treba na te vrednote ves čas opozarjati. Zato ne verjamem, da bi lahko dosegli utopijo, da bi nekoč kvadrat lahko postal ves svet, in tam tudi ostali. Zato ker nas ta neenakost, da ne znamo ravnati drug z drugim, ves čas preganja. Neprestano se moramo boriti za kulturo, da bi dobro skrbeli drug za drugega. Zato kvadrat nikakor ne sme biti političen. Ne desni ne levi. Oboji namreč uporabljajo argument, da ko bodo oni zmagali, bomo dosegli utopijo, to pa seveda ni res. Zato je ohranitev boja za prijaznost drug do drugega – ključna.”
Idilično mesto Motovun že 21 let gosti filmski festival, ki ga obiščejo tudi največji filmski velikani
Skoraj vsak, ki ga vprašaš, kakšen se mu zdi festival, ti bo povedal, da je poseben in drugačen od drugih. Da ima dušo in naredi poseben vtis nate. S tem se strinja tudi hrvaški kolumnist in novinar Boris Dežulović, ki poudarja, da je kljub vsej tej fami festival res edinstven.
“To je festival brez rdečih preprog, brez zvezd, brez varnostnikov. Festival, na katerem lahko pomembne ljudi iz sveta filma najdeš v kavarni in z njim spiješ pijačo. Lahko se ti zgodi, da se zabavaš na raverski zabavi, potem pa se čez pet minut pogovarjaš s Terryjem Jonesom iz Monthy Phytona. To je Motovun. Ta sproščenost.“
Velike zvezde med množico mladih niso manjkale niti letos. Po nagrado z imenom 50 let sta prišla legendi filma na tem območju – Mustafa Nadarević in Rade Šerbedžija. Posebno nagrado maverick pa je prejel švedski režiser Ruben Östlund, med drugim dobitnik canske zlate palme. “Na velikih festivalih, kot je canski, se vse vrti samo okoli prodajanja svojega filma. Na takšnih manjših pa se filme izključno gleda in socializira. Seveda so mi zato manjši veliko ljubši, saj sem tudi manj živčen.”
Na festivalu je mogoče videti tudi številne umetniške inštalacije. Letos je bil v središču pozornosti svetleči kvadrat. Inštalacija iz istoimenskega filma Rubena Östlunda. Kvadrat primerja s prehodom za pešce, kjer smo z nekaj črtami na cesti dosegli družbeni dogovor, da je to območje, na katerem morajo vozniki paziti na pešce. Tako bi lahko naredili tudi s kvadratom, ko bi nekje na javnem prostoru označili prostor, kjer bi ljudje skrbeli drug za drugega.
“Ljudi je treba na te vrednote ves čas opozarjati. Zato ne verjamem, da bi lahko dosegli utopijo, da bi nekoč kvadrat lahko postal ves svet, in tam tudi ostali. Zato ker nas ta neenakost, da ne znamo ravnati drug z drugim, ves čas preganja. Neprestano se moramo boriti za kulturo, da bi dobro skrbeli drug za drugega. Zato kvadrat nikakor ne sme biti političen. Ne desni ne levi. Oboji namreč uporabljajo argument, da ko bodo oni zmagali, bomo dosegli utopijo, to pa seveda ni res. Zato je ohranitev boja za prijaznost drug do drugega – ključna.”
V Nebulozah smo iskali alternative Cerarjevemu psevdohaikuju: “Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.” Nekaj smo jih našli.
V Nebulozah smo iskali alternative Cerarjevemu psevdohaikuju: “Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.” Nekaj smo jih našli.
Pripnite se, zapeljal vas bo Avtopilot! Tokrat je Tadej Toš dodajal dodatke dodatkom in se spraševal, kateri aditivi so pravi za plačo in koliko dodatkov gre v en tvit.
Pripnite se, zapeljal vas bo Avtopilot! Tokrat je Tadej Toš dodajal dodatke dodatkom in se spraševal, kateri aditivi so pravi za plačo in koliko dodatkov gre v en tvit.
Pripnite se, zapeljal vas bo Avtopilot! Tokrat je Tadej Toš dodajal dodatke dodatkom in se spraševal, kateri aditivi so pravi za plačo in koliko dodatkov gre v en tvit.
Kaj je najbolj butasto božično darilo, ki ste ga kdaj dobili? In kaj kupiti nekomu, ki vam gre pravzaprav na živce? Z Mihijem ob 8-ih!
Z Vala 202 v petkovem popoldnevu praznikom primerno ponujamo nekaj posebnega. Pred mesecem dni je britanska glasbenica Adele predstavila svoj tretji album, ki je doživel neverjeten odziv in podrl vrsto rekordov. VAL 202 je dobil ekskluzivno priložnost predvajanja intervjuja s pevko, ki ga spremlja pet koncertnih posnetkov. Povedala bo podrobnosti o novi plošči, njenih temah in snemanju, ter podrobneje predstavila nekaj nosilnih skladb. Million Years, When We Were Young, starejšo Rolling in the Deep, Water Under the Bridge in seveda Hello.
Jugoslavija se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja uvrščala med 4 najbolj onesnažene države sveta. Pred njo so bile še Vzhodna Nemčija, Poljska in Češkoslovaška. Seveda je slika današnje Slovenije drugačna, pa čeprav imamo še vedno visok ekološki odtis – to je, koliko naravnih virov porabimo na prebivalca in zaradi prometa onesnažen zrak. A če želimo ohraniti še vedno zelo zeleno Slovenijo, s katero se tako zelo hvalimo, bo treba ukrepati. Predvsem je cilj, ki ga moramo zasledovati, trajnostni razvoj.
Erik Valenčič se je sredi decembra odpravil v Irak in Sirijo, kjer bo snemal dokumentarni film o genocidu nad kristjani. Še prej pa je raziskovalni novinar, vojni poročevalec in avtor odmevnih dokumentarnih oddaj izdal premierni roman z naslovom Sence ne gorijo. V njem Valenčič predstavlja pojav levičarskega ekstremizma. Osrednja poanta zgodbe se skriva v vprašanju, kaj bi tako imenovani rdeči teror pomenil za celotno družbo. Kako (radikalna) prihodnost nas čaka?
Neveljaven email naslov