Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Monophonics: Kelly Finnigan

12.08.2018

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Monophonics: Kelly Finnigan

12.08.2018

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.


02.12.2021

Imunski sistem je povezan tudi z živci in hormoni

V jesensko-zimskem času zaradi hladnejšega vremena in razmaha respiratornih obolenj velja spomniti na pomen in vlogo imunskega sistema. V kovidnih časih še toliko bolj. Kakšna je vloga in namen imunskega sistema pa tudi, kako ga lahko krepimo, smo vprašali profesorja s fakultete za farmacije, dr. Matjaža Jerasa in dr. Sama Krefta. Z njima se je pred spletnim predavanjem z naslovom Imunovember, ki so ga prejšnji teden organizirali študentje fakultete za farmacijo, pogovarjala Maja Ava Žiberna.


01.12.2021

Prve e-vinjete že v prodaji

Prišel je 1. december in v Sloveniji bomo lahko prvič kupili elektronske vinjete. Letne vinjete za osebna vozila in polletne za motorna kolesa so od danes naprej na voljo samo še v digitalni različici in ne več v obliki nalepk. Elektronska vinjeta bo vezana na registrsko številko vozila, zato bomo ob nakupu potrebovali registrsko številko vozila, za katerega bo kupljena e-vinjeta, pri spletnem nakupu pa boste potrebovali še elektronski naslov in plačilno kartico za nakupe prek spleta. O podrobnostih smo se pogovarjali z Branko Videtič, direktorico Področja cestninjenja pri DARS-u.


27.11.2021

Evropska mreža za boj proti revščini

Medtem ko svetovna marketinška industrija skrbi za naraščajoče nakupovalne želje ob črnem petku, je med nami še vedno veliko ljudi, ki vse težje plačujejo tudi najosnovnejše stroške za že tako skromno preživetje. Prenizki dohodki, nedostopnost stanovanj, pa tudi drugih storitev so bile tudi teme rednega letnega srečanja Evropske mreže za boj proti revščini, na kateri so sodelovali predvsem taki predstavniki evropskih in zunajevropskih držav, ki govorijo o svojih osebnih izkušnjah z revščino. Slovenijo je poleg koordinatorja zastopalo še pet oseb, med njimi tudi sogovornica Jane Vidic.


27.11.2021

Dan brez nakupov

Takoj za naftno industrijo je tekstilna največja onesnaževalka na svetu, kar oblečemo in obujemo pa je povezano s kar desetino vseh emisij toplogrednih plinov, ogromno porabo vode in lupi odpadkov."Dan brez nakupov", ki ga obeležujemo v več kot 65 državah se kritično posvečamo prav hitri modi in nepremišljenim nakupom.


27.11.2021

Vsako življenje je dragoceno, ne samo tvoje

Dolgoletni urednici in večkrat nagrajeni avtorici v kulturnem uredništvu TV Slovenija Darji Korez Korenčan je covid marca letos usodno zaznamoval življenje. Njen glas se je zaradi intubacije precej spremenil in tudi to je bil razlog, da se je odločila svojo zgodbo predstaviti v knjižni obliki. Nastala je prva knjiga o osebni covid izkušnji pri nas z naslovom Korak za korakom, v kateri avtorica skozi svojo izkušnjo ozavešča ljudi in jih seznanja s tistim, kar je njej pomagalo prebroditi stres pri okrevanju. O svoji izkušnji je spregovorila tudi z nami.


26.11.2021

Na Norveškem so elektrificirana skoraj vsa prevozna sredstva, celo bager

Tudi na Norveškem število novih okužb s koronavirusom raste, a je še vedno nižje od števila odkritih okužb v Sloveniji, čeprav ima Norveška več kot 5 milijonov prebivalcev. A večina teh prebivalcev že nekaj mesecev sploh ni nosila maske. Jan Grilc je v Oslu preveril tudi, kakšni ukrepi proti širjenju koronavirusa veljajo in kakšno je vzdušje pred začetkom decembra ter seveda električnost prometa.


25.11.2021

Marta Kos: Če bo v medijih nastopalo več žensk, se bodo tudi druge opogumile

Slovenski medijski prostor je, kot že nekaj časa vemo in kot je pogosto slišati, izredno neuravnotežen. Ženske se pojavijo kot gostje le v slabi četrtini medijskih nastopov, komentarjev, razlag, pogovorov. Tri četrtine medijskih nastopov pripadajo moškim. Za boljšo zastopanost žensk v medijskem in javnem prostoru se bo zavzemalo Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja Ona ve. Po vzoru iz Švice ga je s somišljenicami ustanovila Marta Kos, nekdanja novinarka in veleposlanica v Nemčiji in Švici.


24.11.2021

Odnos države do kulture v Ljubljani je od nekdaj takšen

Igor Samobor, dolgoletni ravnatelj Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je nepreklicno odstopil zaradi ignorance države do obnove gledališke hiše. Vse ostalo pa je za Val 202 povedal Nini Zagoričnik.


20.11.2021

Jürgen Czernohorszky: Demokracija in boj proti podnebnim spremembam gresta z roko v roki

Kako sta povezana demokracija in boj proti podnebnim spremembam? Kako mesto Dunaj želi ohraniti najvišjo kakovost življenja še naprej? Gost: Jürgen Czernohorszky, mestni minister na Dunaju zadolžen za podnebje, okolje, demokracijo in meščane.


19.11.2021

Andrej Šifrer Ideje izpod odeje

Andrej Šifrer je novembra 1981 izdal tretjo ploščo Ideje izpod odeje. Izšla je kot dvojni album in seveda tudi kot dvojna avdio kaseta. Besedila so rahlo zbadljiva in kritična, a še vedno zelo topla, nanje pa je prilepil različne glasbene sloge.


18.11.2021

Miha Pribošič: Potovanje v sebe, s sabo, z naravo

Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?


13.11.2021

Vino in Martin med panonskimi griči

Tudi v Pomurju, torej v prleških in prekmurskih vinogradih je letošnja letina količinsko skromnejša od običajnih, vinogradniki in vinarji pa zatrjujejo, da je vino odlično. Tega sicer, kar ponavljamo že vso soboto, ne morejo obelodaniti na tradicionalnih martinovanjih, ker so jih povsod odpovedali, a bodo svoje vino zagotovo lahko do naslednjega letnika tako med prijatelji kot obiskovalci prireditev, ko jih bodo razmere spet omogočale, še velikokrat pohvalili. No, za to se bodo seveda morali ves čas skrbno truditi tudi v kleteh, a večina to počne z veseljem in veliko ljubezni. O vinu in Martinu med panonskimi griči pa Lidija Kosi, ki je pred mikrofon povabila tudi nekdanjo vinsko kraljico Slovenije Tjašo Kos in etnologinjo v Pomurskem muzeju Murska Sobota Jelko Pšajd.


13.11.2021

Najkakovostnejše buteljke na enem mestu

Glede na številne podatke je regija, kjer proizvajajo najbolj kakovostno vino, Bordeaux v Franciji. Vinogradi se tam razprostirajo na 115.000 hektarjih, regija pa proizvede do 960 milijonov steklenic vina na leto – od namiznih do najdražjih; nekatera stanejo tudi po deset tisoč evrov. Tudi mi smo se v teh dneh poskušali kar se da približati najkakovostnejšim buteljkam. A za to nam ni bilo treba v Francijo, obsežno zbirko vin iz Bordeauxja smo našli v eni izmed z njimi najbolje založenih slovenskih komor, v mariborski Galeriji gosposki. Predstavil nam jo je hišni somelje Sebastjan Onič.


13.11.2021

Gorenjsko društvo vinogradnikov Šparon

Vinorodno območje Slovenije se deli na tri vinorodne dežele – torej na Podravje, Posavje in Primorsko. Aleš Smrekar se je prejšnji teden mudil še v eni slovenski deželi, ki pa še nima vinorodne pravice. Na Gorenjskem, v Radovljici, kjer obstaja prvo in doslej še vedno edino gorenjsko društvo vinogradnikov – Šparon.


13.11.2021

Brez vina pojedina nima pravega pomena

Martinova pojedina mora biti dopolnjena tudi s pravim vinom. Torej, eden brez drugega ne moreta, most med njima pa je dandanes sommelier. Tijan Wenzel je pri 22-ih somellier v nastajanju. Je še sredi izobraževanja, si je pa nabral že kar nekaj izkušenj in sodi med najbolj obetavne pri nas.


13.11.2021

Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami

Anže Kuplenik je mladi dolenjski kuhar iz Otočca, ki ga širša javnost  pozna predvsem kot zmagovalca pete sezone kuharskega tekmovanja Masteršef Slovenije, leta 2019.  Do nedavnega je bil zasebni kuhar premožne slovenske družine, ki živi na Dunaju, pred nekaj tedni pa je začel delati v novo odprti restavraciji v središču Ljubljane. Že na kuharskem tekmovanju se je izkazal z izvrstnim poznavanjem in pripravo tradicionalnih jedi, kako tudi ne, saj se je od malega kalil v kuhinji svoje babice. In ker tradicionalne jedi rad pripravi tudi na nekoliko drugačen, moderen način, smo ga postavili pred izziv, naj za tokratno Martinovo, ki ga bomo zaradi kovidnih ukrepov očitno bolj kot ne preživeli v domačem krogu, sestavi sodoben Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami.


13.11.2021

Mladi v gostinstvu in turizmu

Smiljan Benkovič je profesor na srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se torej izobražujejo mladi gostinci – tudi vinarji. Kako je torej z mladimi v gostinstvu in turizmu, posledično torej tudi v vinarstvu?


13.11.2021

Aktualni slovenski mladi vinar Andrej Erzetič

NA Primorskem smo, v Gorških Brdih, v vasi VIŠNJEVIK. Tam je posestvo Erzetič, ki ga je zasnoval Martin Erzetič; po njem se domačiji še danes reče pri Martinovih. Zadnja leta se pod vina podpisuje Andrej Erzetič, ki mu je vajeti vodenja kmetije prepustil oče Aleksij, njemu pa jih je nekaj desetletij pred tem zaupal oče Anton. 28 letni Andrej je tudi aktualni slovenski  mladi vinar in v pogovoru v eni od degustacijskih sob, v kateri sta sedela z očetom, sem ga najprej povprašal prav po tem nazivu.


13.11.2021

Štajerska vina se vzpenjajo po zaslugi mladih vinarjev

Matjaž Frešer, ki je s svojimi vini, renskim rizlingom, laškim rizlingom, sovinjonom, rumenim muškatom in seveda tudi ritoznojčanom, prejel številne nagrade, nazadnje, na najprestižnejšem  mednarodnem ocenjevanju DECANTER srebrno medaljo za SAUVIGNON letnik 2019 in za isti letnik RUMENEGA MUŠKATA bronasto medaljo, nam bo razkril svoj sodoben pogled na vinarstvo, pa tudi uspešne poteze za uspeh na tujih tržiščih.


13.11.2021

V Trški Gori piše zgodbo o uspehu

Mladi dolenjski vinogradnik Janez Colnar ml. je že v rosnih letih vedel, da želi postati profesionalni vinogradnik. In čeprav se je kalil v eni od najbolj uglednih Luksemburških kleti in bi tam lahko naredil lepo mednarodno enološko kariero, ima preveč rad dolenjske griče in jih ni bil pripravljen zamenjati  za znamenite mozelske superior grand crue (supirijur gran kru) lege. Pri komaj 20 letih je kot mladi prevzemnik začel na Trški gori pisati zgodbo o uspehu, v domače vitrine pa je dvema nazivoma kralja cvička, ki sta ga pridelala oče in stric, v nekaj letih vodenja kleti dodal dve Decanterjevi bronasti medalji za cviček in zlato za rose. V družinski zidanici na Trški gori je Janeza osmega Colnarja obiskal Miha Švalj.


Stran 9 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov