Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike
Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.
Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.
Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?
Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.
Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …
Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.
Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?
Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.
Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.
Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.
Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?
Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.
Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?
Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.
Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …
Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.
Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …
Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.
Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?
Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!
Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?
V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.
Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?
Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!
Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?
Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.
V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.
Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike
Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.
Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.
Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?
Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.
Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …
Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.
Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?
Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.
Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.
Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.
Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?
Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.
Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?
Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.
Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …
Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.
Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …
Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.
Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?
Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!
Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?
V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.
Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?
Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!
Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?
Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.
V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.
Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.
Jutri se s podelitvijo nagrad vesna končuje 24. festival slovenskega filma Portorož. V posebnem programu dokumentarnih filmov je bil predstavljen film Brexit scenaristke in režiserke Nine Kojime, nekdanje novinarke Vala 202 in dolgoletne televizijske poročevalke iz Londona.
Danes je svetovni dan hrane, ki tokrat poteka pod geslom Naša dejanja so naša prihodnost - Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje. V luči aktualnih podražitev slovenska kmetijsko-živilska podjetja opozarjajo, da bo to vplivalo tudi na izbiro hrane. Je pa na izbiro deloma že vplivala tudi epidemija, kažejo raziskave.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
Štirje podjetniki iz Mozirja so razvili blagovno znamko Printee in si zadali ambiciozno vizijo, da bi »printee« postal sopomenka za kakovostno razvito fotografijo po vsem svetu. Njihov cilj je poenostaviti pot fotografijam s telefona v fotoknjige, koledarje ali zbirke. Konkurenca na tem področju je izjemno velika, sami pa stavijo na kakovost, sodelovanje z majhnimi, lokalnimi foto studii in hitro dostavo, v idealnem primeru celo v istem dnevu. Anja Hlača Ferjančič in sovoditelj - soustanovitelj Hooray Studios – Mic Melanšek sta se pogovarjala z Rokom Matjažem. Med drugim o tem, kako jim je korona prekrižala načrte in kako pomemben je slovenski podporni ekosistem.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o težavah z odvisnostjo od družabnih omrežij pogovarjali s članicama Društva študentov psihologije Slovenije
Minuli konec tedna so parke, lokale, ulice, pa tudi domove prebivalcev v BS 7 (soseski Ruski car) zavzeli člani namiznega gledališča kulturno-umetniškega društva Ljud. Namizno gledališče je oblika participatornega gledališča, pri kateri igralci in gledalci sedijo za isto mizo. Projekt Namizno gledališče v soseski je del večletnega mednarodnega projekta AMBASADI, ki poteka od leta 2019, sklenil pa se bo leta 2025.
V Planici so od nekdaj premikali meje letenja, čeprav letenja na smučeh. V novem Laboratoriju za gravitacijsko fiziologijo IJS so zagnali človeško centrifugo, ki bo prispevala k zmanjšanju vplivov breztežnosti na fiziološke funkcije astronavtov na vesoljskih postajah.
Policijski odgovor na včerajšnje proteste je marsikoga pustil brez besed. Vendar dogajanja ne smemo pustiti brez poskusa postavitve v kontekst in refleksije. Gorazd Rečnik se je pogovarjal s kriminologom, ostrim kritikom represije doktorjem Draganom Petrovcem.
V Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki in Igu poteka velika mednarodna vaja SIQUAKE2020, ki so jo kot olimpijske igre zaradi epidemije prestavili za eno leto. Namen vaje je preveriti pripravljenost države in njenih služb na močnejši potres v osrednji Sloveniji. Do četrtka se bo okoli 500 različnih reševalcev urilo in krepilo znanje na 12 deloviščih. Kako pripravljeni smo na hujši potres in njegove posledice, je na enem izmed delovišč v ljubljanskih Stožicah preverjal tudi Aleš Smrekar.
Reportaža z včerajšnjega dogajanja na ljubljanskih ulicah.
V podjetniški oddaji UP predstavljamo tiste, ki si upajo in so iz svojega hobija razvili posel. Prva gostja druge sezone bo Neža Mlakar, soustanoviteljica blagovne znamke La Popsi. Razložila bo, koliko veselja in skrbi lahko prinesejo zamrznjeni deserti, zakaj se je vrnila iz Las Vegasa in kako zahteven je avstrijski trg.
Zadnja igra Antona Pavloviča Čehova bo nocoj doživel premiero na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega
V Slovenijo je prišel soavtor otroške stripovske serije o Škatli.
Da je epidemija močno spremenila mnoge gospodarske in poslovne tokove je neizpodbitno dejstvo. V četrtem valu epidemije naj sicer ne bi bilo zapiranja gospodarstva, je pa zato strožje izpolnjevanje pogojev PCT. Podjetja, manjša in velika, so se ves čas epidemije prisiljena prilagajati. Pri tem se spoprijemajo z notranjimi in zunanjimi izzivi. Cepljenje, večkrat nepredvidljivi vladni odloki, pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih, zamude pri dobavah materialov in surovin, potrebe po vlaganjih – vse to so izzivi, o katerih so pred kratkim ob robu Mednarodnega Obrtnega Sejma v Celju govorili tudi nekateri izkušeni podjetniki.
Pred tednom dni je dosegla tretje mesto na Severnoameriškem prvenstvu žensk v spartan raceu, ki bi ga sicer prevedli kot oviratlon. Prej se je mesec dni mudila v Evropi in med drugim v enajstih urah osvojila najnižjo in najvišjo točko Slovenije. Magistrica fizike je v pogovoru povedala tudi to, zakaj je akademsko kariero na znameniti univerzi Stanford zamenjala za športno.
Direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič je danes podal svojo odstopno izjavo. Ob tem je opozoril, da pri teptanju novinarske avtonomije ne more sodelovati. Slovenska tiskovna agencija že 273 dni opravlja javno službo brez plačila zanjo s strani Vlade RS. Tako imenovana pogajanja o financiranju pa so zašla v slepo ulico. Kako vse to doživljajo zaposleni na Slovenski tiskovni agenciji? Z odgovorno urednico Barbaro Štrukelj, se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Tini Žalec, ki je med prvimi javno opozorila na smrt v družini po cepljenju, se zdi pomembno, da se začne govoriti tudi o tem.
Naslednje leto se bo na Ženevskem jezeru odvil Zlati pokal v jadranju, tekmovanje nacionalnih posadk po vzoru nogometnega svetovnega prvenstva. Pred odhodom na testno regato v švicarskem Grandsonu se je v Portorožu predstavila slovenska posadka.
Neveljaven email naslov