Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Monophonics: Kelly Finnigan

12.08.2018

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.


Val 202

2529 epizod

Val 202

2529 epizod


Monophonics: Kelly Finnigan

12.08.2018

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.


10.07.2021

V Krajinskem parku Ljubljansko barje poteka projekt doseljevanja hrošča puščavnika

Živalska vrsta, ki je z nekega območja izginila, se sama tja ne bo vrnila, lahko pa ji z doseljevanjem pomaga človek. In prav na tak način želijo v sklopu projekta PoLJUBA v sodelovanju z raziskovalci iz Nacionalnega inštituta za biologijo v Krajinski park Ljubljansko barje spet doseliti hrošča puščavnika. V gnezdilnice, ki so postavljene na območju Mestnega loga, so prve ličinke hrošča, ki izvirajo iz populacij v ljubljanskem parku Tivoli in okolice Domžal, doselili leta 2019 in to je bil prvi poskus doselitve katere koli vrste hrošča v Sloveniji.


09.07.2021

Senidah na Exitu

Slovenska glasbenica Senidah se je pred nastopom na glavnem odru festivala Exit ustavila tudi v terenskem studiu Vala 202.


08.07.2021

Lucija Lepšina in Klemen Vodopivec, zmagovalca tekmovanja Young Cannes Lions

Lucija Lepšina in Klemen Vodopivec sta ta hip najbolj vroča mlada kreativca na svetu. Po lanski zmagi na tekmovanju mladih kreativcev, ki poteka v okviru Slovenskega oglaševalskega festivala, sta se uvrstila na mednarodno tekmovanje Young Cannes Lions (Mladi kanski levi), kjer sta v kategoriji digitalnih del premagala močno konkurenco in osvojila prvo zmago za Slovenijo na največjem svetovnem festivalu kreativnosti. Kakšen pomen ima zmaga za Slovenijo in za njiju osebno? Ker je tekmovanje zaradi protikoronskih ukrepov letos potekalo na daljavo, smo ju povprašali, kje sta našla svoj Cannes, zanimalo pa nas je tudi, kakšen pomen ima to, da sta že skoraj deset let par tudi zasebno.


08.07.2021

Maja Vardjan: Razstava o oblikovanju modernih interierjev

Nocoj bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO odprli razstavo o oblikovanju modernih interierjev v obdobju od leta 1930 pa do danes. Ena izmed treh kustosinj dvoletne raziskave Maja Vardjan pravi, da je namen razstave predstavitev interierja kot integralnega dela arhitekture, ki doslej še ni bil predmet nekega tehtnega raziskovanja in vrednotenja. Otvoritev razstave Svet znotraj, oblikovanje modernih interierjev 1930-danes bo nocoj ob 19. uri v Muzeju arhitekture in oblikovanja. Fotografija: Z razstave Stanovanje za naše razmere, Ljubljana, 1956 (vir: Zbirka MAO)


08.07.2021

Rudarske hiše, ki so najavtentičnejše, so tudi najbolj prazne

V Idriji skupina tujih prostovoljcev obnavlja staro rudarsko hišo Giser in hkrati spoznava bogato rudarsko dediščino. Petstoletno kopanje rude je v našem najstarejšem rudarskem mestu oblikovalo svojevrstno kulturo. Čeprav je idrijski rudnik živega srebra, ki je umeščen na Unescov seznam svetovne dediščine, zaprt, pa je za njim ostala bogata kulturna dediščina. V Idriji še vedno deluje Godbeno društvo rudarjev Idrija, ohranja se spomin na knapovske anekdote in lumparije, pa tudi na tovarištvo, ki se je iz jame preneslo v čas po delu. Na življenje rudarjev spominjajo tudi rudarske hiše.


03.07.2021

Soča Outdoor Festival: Čez tolminsko Sotočje odteklo 800 tekačev

Po lanskoletni odpovedi Soča Outdoor Festivala zaradi epidemije so se danes na tolminskem Sotočju ponovno zbrali ljubitelji teka, ki so se preskusili v štirih različnih razdaljah – na 10, 15, 25 in 45 kilometrov. Kakšno je vzdušje in kako so morali organizatorji prilagoditi dogodek trenutnim razmeram?


01.07.2021

Vlada Republike Slovenije prevzema predsedovanje Svetu EU

Vlada Republike Slovenije danes prevzema predsedovanje Svetu EU, zato v Sloveniji gosti kolegij komisarjev s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu. Delovni del obiska kolegija komisarjev vključuje srečanje predsednika vlade Janeza Janše s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, zasedanje članov slovenske vlade z evropskimi komisarji in skupno delovno kosilo. V roku pol leta so si na vladi zastavili več prednostnih nalog, nekaj so jih podedovali od Portugalske in držav, ki so Svetu EU predsedovale pred njo. Cilj je narediti Unijo kot prostor visokih standardov spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava. Kaj lahko pričakujemo od predsedovanja?


29.06.2021

Festival Sanje: Danes o tem, kaj je lepo, odloča moč kapitala

Poezija, glasba, svobodna misel in še več je pod polno luno brbotalo na že 20. festivalu Sanje, ki se je v nedeljo končal na Krasu in v Goriških brdih. Med reportažo s festivala, polnega ustvarjalnega vrenja, je poskrbljeno tudi za ohladitev, spustili smo se tudi v prijetno hladno Divaško jamo. Še veliko globlje pa gre v krizi človečanstva misel Srečka Kosovela.


24.06.2021

8. evropski kongres matematike

V Evropi vsaka štiri leta pripravijo kongres matematike. Osmega po vrsti gosti Slovenija: organizacijo kongresa so zaupali Univerzi na Primorskem. V Portorožu in preko zooma se je zbralo več kot 1700 svetovno znanih matematikov, ki so predstavili 900 prispevkov z različnih področij matematike. Novost na 8. evropskem kongresu pa je sekcija, namenjena didaktiki matematike. O oranju ledine na področju didaktike matematike v Sloveniji nam bo več povedala prof. dr. Mara Cotič, dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Z gostjo se je pogovarjala Mojca Klarič, Radio Koper.


21.06.2021

RD: Razmislek ob 30. obletnici samostojne države

Katja Sluga in Nejc Trampuž si želita živeti v državi, ki bo poskrbela za mlade, a se strinjata, da morajo biti tudi sami bolj aktivni. "Cesta je politika, pločnik je politika, vse je politika," poudarja Katja Sluga


21.06.2021

Lovec na poletje prave zime ni doživel že 10 let

Milan Bedrač je lovec na poletje, ki se seli, ko padejo temperature. Je nomad, ki živi po načelih sezonskega kolobarjenja: poletja preživlja na evropskih valovih, zime na azijskih plažah.


19.06.2021

Društvo Parada Ponosa: Mi moramo preživeti

V juniju v Ljubljani poteka tradicionalna 21. Parada ponosa. V oddaji raziskujemo, kakšna je trenutna družbena klima do oseb LGBT skupnosti, kako je epidemija zarezala v njihova življenja in razmere v izobraževalnih sistemih, ki bi morale omogočati varne prostore za vse. Ob izidu končnega poročila o rezultatih raziskave o stanju v šolah 2019: LGBT mladi – Prebijmo molk v šolah so zaskrbljujoči podatki, da več kot polovica vprašanih poroča, da šolsko osebje v primeru nasilja ni nikoli posredovalo. Dve tretjini dijakinj in dijakov poročata o verbalnem nadlegovanju v preteklem letu, nekaj več kot desetina dijakinj in dijakov skupnosti LGBT je dejala, da ne namerava končati srednješolskega izobraževanja. ?Kakšna družba smo, kako živimo, kaj sprejemamo? V nadaljevanju bomo ogledalo nastavili kar samim sebi.


16.06.2021

#Dan202 posnetek uličnih nastopov

0:00 - Jakob Kobal 12:58 - Jure Lesar 25:05 - Emkej 37:23 - Joker Out 48:11 - Fed Horses 59:59 - Zalagašper 1:13:31 - Klemen Klemen 1:30:29 - Zmelkoow 1:43:15 - Alo!Stari Tri mesta, devet glasbenih nastopov, 49. rojstni dan Vala 202. Jure Lesar, Fed Horses in Zmelkoow v Kopru. Jakob Kobal, Joker Out in Klemen Klemen v Ljubljani. Emkej, Zalagašper in Alo!stari v Mariboru.


15.06.2021

Dan 202, napovednik

Jure Lesar, Fed Horses in Zmelkoow v Kopru, Jakob Kobal, Joker Out in Klemen Klemen v Ljubljani, Emkej, Zalagašper in Alo!stari v Mariboru


12.06.2021

Športne prireditve so tudi odlična promocija Slovenije

Kako velike športne prireditve, kot je Dirka po Sloveniji, ki si jo je predlani ogledalo več kot 10 milijonov ljudi iz 120-ih držav, ali pa Ljubljanski maraton, vplivajo na slovenski turizem in promocijo Slovenije v tujini. Kaj taki dogodki pomenijo za kraje, ki so vanje vključeni in naš športni turizem?


11.06.2021

Priporočilo: dr. Marija Mojca Terčelj

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je vse do konca leta na ogled razstava, posvečena življenju in delu Branislave Sušnik, slovenske znanstvenice v Paragvaju, hkrati pa pripoveduje zgodbo o tamkajšnjih staroselskih skupnostih. Avtorica razstave je dr. Marija Mojca Terčelj s Fakultete za humanistične študije Koper, ki je odlična poznavalka dela Branislave Sušnik ter etničnih skupin Paragvaja. Razstavo La Doctora, tako so namreč pripadniki staroselcev v Paragvaju klicali Branislavo Sušnik priporočamo v ogled mi, kaj pa v branje priporoča antropologinja Marija Mojca Terčelj?


07.06.2021

Vladimer Boisa

Gruzijski košarkar Vladimer Boisa se je pri 17-ih letih odločil, da pride iz Gruzije v Slovenijo, čeprav je imel ponudbe tudi iz Izraela, Turčije in Grčije. V Olimpiji se je uveljavil, kasneje pa igral še v številnih klubih po Evropi, a se je spet vrnil v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino. S ponosom pove, da je Ljubljančan. Danes je razpet med Slovenijo in Gruzijo. Ukvarja se z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.


07.06.2021

DokuBazaar 2021

9. neodvisni festival dokumentarnega filma je hkrati tudi prva izdaja festivala dokumentarnih filmov o človekovih pravicah. Festival DokuBazaar si lahko ogledate od danes, 7. junija, do 11. junija na dveh prizoriščih v Ljubljani: v Hostlu Celica in ŠKUC-u. Spremljali ga bodo tudi izobraževalni dogodki, srečanja in razprave, povezane s filmi, katerih namen je prispevati k promociji človekovih pravic, k bolj strpni družbi in kulturnemu sobivanju.


05.06.2021

Inkluzijski pohod za gibalno ovirane in osebe s posebnimi potrebami na Mirno goro v Beli krajini

Omejitve, ki jih imamo, so predvsem v naših glavah, je eno od vodil Planinstva za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki širi idejo, da lahko prav vsak pripomore svoj delček k raznovrstnosti in pestrosti pohodništva. K temu pripomorejo tudi inkluzivni pohodi, ko gore osvajajo gibalno ovirani, akcije, da gostom v planinskih kočah in domovih strežejo gluhi ljudje, ter osvajanja Slovenske planinske poti slepih in slabovidnih. Dogodek, kjer so se zbrali našteti in še mnogi drugi je prejšnjo soboto potekal na Mirni gori v Beli krajini.


29.05.2021

Mateja Zorn: Kinoatelje v Stari Gorici

Mateja Zorn je že vrsto let programska vodja Kinoateljeja. Živi v Stari Gorici, kjer je tudi sedež Kinoateljeja, ki deluje na obeh straneh meje. Povezujejo se s slovenskimi in italijanskimi institucijami in delujejo kot en sam prostor. Gostja je Nino Zagoričnik povabila v dolgoletni bar, ki na poseben način zaznamuje Trg Evrope.


Stran 17 od 127
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov