Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.
Iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju
Potem ko je minulo soboto iz zaliva v San Franciscu izplula ladja s sistemom nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp za čiščenje plastičnih odpadkov v morju, je ta po nekaj dneh plovbe že v testnem območju v Tihem oceanu, kjer to soboto začenjajo testiranja, ali uspešno deluje.
Morski tokovi in vetrovi so smeti v svetovnih oceanih pometli v pet večjih morskih smetišč, največje med njimi je tisto, ki leži v Tihem oceanu nekje na pol poti med Kalifornijo in Havaji in je veliko za približno 80 Slovenij. Čiščenje območja le z ladjami in mrežami bi trajalo več tisoč let in bi stalo več milijard evrov, zato so pri nizozemski neprofitni organizaciji Ocean CleanUp v minulih letih razvijali sistem, ki bi zmogel to početi samostojno in učinkovito. Po petih letih razvoja so minulo soboto iz zaliva v San Franciscu splavili prvi tovrstni sistem z oznako 001.
Laurent Lebreton
foto: Ocean CleanUp
Kot je pojasnil glavni oceanograf pri projektu Laurent Lebreton, so v morje poslali približno 600 metrov dolgo cev, narejeno iz polietilena visoke gostote, pod njo visi posebna tri metre dolga zavesa. V oceanu naj bi se cev obrnila v obliko U in potovala s pomočjo valov in vetra. Po vrsti izdelanih prototipov in več sto teoretičnih modelih bodo prvi meseci namenjeni predvsem testiranju sistema. »Zanima nas obnašanje sistema na gladini oceana, če se bo torej gibal, kot smo predvidevali v svojih izračunih. Zanimalo nas bo, ali pravilno zbira plastiko in jo učinkovito zadržuje, kar je njegov primarni namen. In kot tretje nas zanima, ali je sistem dovolj močan, da bo preživel v ostrih morskih in vremenskih razmerah.«
Sistem, ki so ga poslali v morje, je namenjen 1200 morskih milj od San Francisca, kjer leži največji morski odpad plastike. »Predvidevamo, da se smeti zadržujejo na območju, velikem 1.6 milijona kvadratnih kilometrov, to je toliko, kot znaša trikratna površina Francije.« Tam naj bi po njegovih besedah plavalo približno 87 000 ton plastike oziroma 1,8 trilijona kosov odpadkov. To je toliko, kolikor je zrn peska v milijonu kozarcev ali če bi vsak Zemljan, ki je kadarkoli živel, zavrgel več kot 10 kosov plastike. »Plastika je zelo razpršena po morju, zato ne moremo govoriti o pravem »otoku« oziroma »celini«. Prav zato smo oblikovali tovrstno tehnologijo, s katero bomo skušali plastiko najprej zbrati in jo nato dvigniti iz morja na ladje.«
Upajo, da jim bo uspelo v prvem poskusu zbrati tono na teden, to je približno 50 ton na leto. Do leta 2020 želijo število tovrstnih sistemov v oceanu povečati na 60, »naš cilj pa je, da bi v petih letih zbrali polovico plastike na tem otoku«, je še pojasnil Lebreton.
Sogovornik, ki je eden od 80 članov organizacije s sedežem v Rotterdamu, opozarja predvsem na tlečo katastrofo, ki jo v oceane prinaša mikroplastika. »Če ne bomo ukrepali zdaj, se bo plastika v oceanih razgradila na nepredstavljivo veliko mikroplastike, ki je ne bo mogoče več uloviti. Še bolj bo ogrožala morski živelj in učinkoviteje vstopala v našo prehransko verigo in nam tako otežila življenje.«
Pobude čiščenja morja sicer že obstajajo. V Severnem morju, na primer, ribiči v pobudi Fishing for litter na morju zbirajo odpadke in jih prinašajo nazaj, za kar prejemajo tudi subvencije. Na svetu organizirajo tudi množična čiščenja plaž in obrobnih morskih teritorijev, toda tako obsežno zasnovano čiščenje oceanskih odpadov je po Lebretonovih besedah prva tovrstna pobuda doslej. »Skušamo dobiti tudi certifikat za recikliranje oceanske plastike. Ideja je, da bi se na trgu pojavila nova plastika, takšna, ki bi bila 100-odstotno reciklirana iz morskih odpadkov, in bi imela tudi moralno vrednost.«
Kot dodaja Lebreton, ki ima na področju oceanskega modeliranja in podatkovne okoljske znanosti deset let izkušenj, lahko pri zmanjševanju zasičenosti s plastiko pomaga vsak. Onesnaženje morja s plastiko se začne že na ulici, pri tem, da ne odmetavamo smeti tja, kamor ne spadajo. Še večjo vlogo pa igra to, da premislimo o uporabi reciklirane plastike oziroma njeno uporabo preprosto omejimo. »Predvsem pa ne pozabite: kamorkoli greste – na morje, v nacionalne parke, reke – šteje vsaka pobrana smet.«
Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.
Iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju
Potem ko je minulo soboto iz zaliva v San Franciscu izplula ladja s sistemom nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp za čiščenje plastičnih odpadkov v morju, je ta po nekaj dneh plovbe že v testnem območju v Tihem oceanu, kjer to soboto začenjajo testiranja, ali uspešno deluje.
Morski tokovi in vetrovi so smeti v svetovnih oceanih pometli v pet večjih morskih smetišč, največje med njimi je tisto, ki leži v Tihem oceanu nekje na pol poti med Kalifornijo in Havaji in je veliko za približno 80 Slovenij. Čiščenje območja le z ladjami in mrežami bi trajalo več tisoč let in bi stalo več milijard evrov, zato so pri nizozemski neprofitni organizaciji Ocean CleanUp v minulih letih razvijali sistem, ki bi zmogel to početi samostojno in učinkovito. Po petih letih razvoja so minulo soboto iz zaliva v San Franciscu splavili prvi tovrstni sistem z oznako 001.
Laurent Lebreton
foto: Ocean CleanUp
Kot je pojasnil glavni oceanograf pri projektu Laurent Lebreton, so v morje poslali približno 600 metrov dolgo cev, narejeno iz polietilena visoke gostote, pod njo visi posebna tri metre dolga zavesa. V oceanu naj bi se cev obrnila v obliko U in potovala s pomočjo valov in vetra. Po vrsti izdelanih prototipov in več sto teoretičnih modelih bodo prvi meseci namenjeni predvsem testiranju sistema. »Zanima nas obnašanje sistema na gladini oceana, če se bo torej gibal, kot smo predvidevali v svojih izračunih. Zanimalo nas bo, ali pravilno zbira plastiko in jo učinkovito zadržuje, kar je njegov primarni namen. In kot tretje nas zanima, ali je sistem dovolj močan, da bo preživel v ostrih morskih in vremenskih razmerah.«
Sistem, ki so ga poslali v morje, je namenjen 1200 morskih milj od San Francisca, kjer leži največji morski odpad plastike. »Predvidevamo, da se smeti zadržujejo na območju, velikem 1.6 milijona kvadratnih kilometrov, to je toliko, kot znaša trikratna površina Francije.« Tam naj bi po njegovih besedah plavalo približno 87 000 ton plastike oziroma 1,8 trilijona kosov odpadkov. To je toliko, kolikor je zrn peska v milijonu kozarcev ali če bi vsak Zemljan, ki je kadarkoli živel, zavrgel več kot 10 kosov plastike. »Plastika je zelo razpršena po morju, zato ne moremo govoriti o pravem »otoku« oziroma »celini«. Prav zato smo oblikovali tovrstno tehnologijo, s katero bomo skušali plastiko najprej zbrati in jo nato dvigniti iz morja na ladje.«
Upajo, da jim bo uspelo v prvem poskusu zbrati tono na teden, to je približno 50 ton na leto. Do leta 2020 želijo število tovrstnih sistemov v oceanu povečati na 60, »naš cilj pa je, da bi v petih letih zbrali polovico plastike na tem otoku«, je še pojasnil Lebreton.
Sogovornik, ki je eden od 80 članov organizacije s sedežem v Rotterdamu, opozarja predvsem na tlečo katastrofo, ki jo v oceane prinaša mikroplastika. »Če ne bomo ukrepali zdaj, se bo plastika v oceanih razgradila na nepredstavljivo veliko mikroplastike, ki je ne bo mogoče več uloviti. Še bolj bo ogrožala morski živelj in učinkoviteje vstopala v našo prehransko verigo in nam tako otežila življenje.«
Pobude čiščenja morja sicer že obstajajo. V Severnem morju, na primer, ribiči v pobudi Fishing for litter na morju zbirajo odpadke in jih prinašajo nazaj, za kar prejemajo tudi subvencije. Na svetu organizirajo tudi množična čiščenja plaž in obrobnih morskih teritorijev, toda tako obsežno zasnovano čiščenje oceanskih odpadov je po Lebretonovih besedah prva tovrstna pobuda doslej. »Skušamo dobiti tudi certifikat za recikliranje oceanske plastike. Ideja je, da bi se na trgu pojavila nova plastika, takšna, ki bi bila 100-odstotno reciklirana iz morskih odpadkov, in bi imela tudi moralno vrednost.«
Kot dodaja Lebreton, ki ima na področju oceanskega modeliranja in podatkovne okoljske znanosti deset let izkušenj, lahko pri zmanjševanju zasičenosti s plastiko pomaga vsak. Onesnaženje morja s plastiko se začne že na ulici, pri tem, da ne odmetavamo smeti tja, kamor ne spadajo. Še večjo vlogo pa igra to, da premislimo o uporabi reciklirane plastike oziroma njeno uporabo preprosto omejimo. »Predvsem pa ne pozabite: kamorkoli greste – na morje, v nacionalne parke, reke – šteje vsaka pobrana smet.«
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Socialni psiholog dr. Bojan Musil, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se v zadnjem letu pogosto oglaša in javno odziva na dogajanja, povezana z epidemijo covida-19. Oblast študentom ni znala prisluhniti, ko so opozarjali na svoje težave in stiske. Bojan Musil k temu doda, da v izobraževalnem sistemu, katerega del je tudi visoko šolstvo, pogosto izberejo rešitev, ki se ji reče ignoriranje.
17. april je svetovni dan hemofilije, redke bolezni motnje strjevanja krvi. Je redka, a dedna bolezen, pri kateri ljudje ne krvavijo močneje in hitreje, ampak dlje. Na svetu je približno 1.125.000 ljudi s hemofilijo, od tega jih 418 tisoč živi s hudo obliko bolezni. V Sloveniji po uradnih podatkih živi 229 ljudi s to motnjo strjevanja krvi, med njimi 205 s hemofilijo A in 24 s hemofilijo B. Kako živijo z boleznijo danes in kako so živeli nekoč?
Medtem ko v številnih državah po svetu cepljenje proti covidu-19 že poteka, se v drugih še ni začelo, ne vedo niti, kako in kje bodo dobili cepivo. To velja predvsem za države tako imenovanega globalnega juga. So pa nekatere države, ki se želijo "znajti" po svoje, med njimi je Kuba.
Neveljaven email naslov