Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.
Iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju
Potem ko je minulo soboto iz zaliva v San Franciscu izplula ladja s sistemom nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp za čiščenje plastičnih odpadkov v morju, je ta po nekaj dneh plovbe že v testnem območju v Tihem oceanu, kjer to soboto začenjajo testiranja, ali uspešno deluje.
Morski tokovi in vetrovi so smeti v svetovnih oceanih pometli v pet večjih morskih smetišč, največje med njimi je tisto, ki leži v Tihem oceanu nekje na pol poti med Kalifornijo in Havaji in je veliko za približno 80 Slovenij. Čiščenje območja le z ladjami in mrežami bi trajalo več tisoč let in bi stalo več milijard evrov, zato so pri nizozemski neprofitni organizaciji Ocean CleanUp v minulih letih razvijali sistem, ki bi zmogel to početi samostojno in učinkovito. Po petih letih razvoja so minulo soboto iz zaliva v San Franciscu splavili prvi tovrstni sistem z oznako 001.
Laurent Lebreton
foto: Ocean CleanUp
Kot je pojasnil glavni oceanograf pri projektu Laurent Lebreton, so v morje poslali približno 600 metrov dolgo cev, narejeno iz polietilena visoke gostote, pod njo visi posebna tri metre dolga zavesa. V oceanu naj bi se cev obrnila v obliko U in potovala s pomočjo valov in vetra. Po vrsti izdelanih prototipov in več sto teoretičnih modelih bodo prvi meseci namenjeni predvsem testiranju sistema. »Zanima nas obnašanje sistema na gladini oceana, če se bo torej gibal, kot smo predvidevali v svojih izračunih. Zanimalo nas bo, ali pravilno zbira plastiko in jo učinkovito zadržuje, kar je njegov primarni namen. In kot tretje nas zanima, ali je sistem dovolj močan, da bo preživel v ostrih morskih in vremenskih razmerah.«
Sistem, ki so ga poslali v morje, je namenjen 1200 morskih milj od San Francisca, kjer leži največji morski odpad plastike. »Predvidevamo, da se smeti zadržujejo na območju, velikem 1.6 milijona kvadratnih kilometrov, to je toliko, kot znaša trikratna površina Francije.« Tam naj bi po njegovih besedah plavalo približno 87 000 ton plastike oziroma 1,8 trilijona kosov odpadkov. To je toliko, kolikor je zrn peska v milijonu kozarcev ali če bi vsak Zemljan, ki je kadarkoli živel, zavrgel več kot 10 kosov plastike. »Plastika je zelo razpršena po morju, zato ne moremo govoriti o pravem »otoku« oziroma »celini«. Prav zato smo oblikovali tovrstno tehnologijo, s katero bomo skušali plastiko najprej zbrati in jo nato dvigniti iz morja na ladje.«
Upajo, da jim bo uspelo v prvem poskusu zbrati tono na teden, to je približno 50 ton na leto. Do leta 2020 želijo število tovrstnih sistemov v oceanu povečati na 60, »naš cilj pa je, da bi v petih letih zbrali polovico plastike na tem otoku«, je še pojasnil Lebreton.
Sogovornik, ki je eden od 80 članov organizacije s sedežem v Rotterdamu, opozarja predvsem na tlečo katastrofo, ki jo v oceane prinaša mikroplastika. »Če ne bomo ukrepali zdaj, se bo plastika v oceanih razgradila na nepredstavljivo veliko mikroplastike, ki je ne bo mogoče več uloviti. Še bolj bo ogrožala morski živelj in učinkoviteje vstopala v našo prehransko verigo in nam tako otežila življenje.«
Pobude čiščenja morja sicer že obstajajo. V Severnem morju, na primer, ribiči v pobudi Fishing for litter na morju zbirajo odpadke in jih prinašajo nazaj, za kar prejemajo tudi subvencije. Na svetu organizirajo tudi množična čiščenja plaž in obrobnih morskih teritorijev, toda tako obsežno zasnovano čiščenje oceanskih odpadov je po Lebretonovih besedah prva tovrstna pobuda doslej. »Skušamo dobiti tudi certifikat za recikliranje oceanske plastike. Ideja je, da bi se na trgu pojavila nova plastika, takšna, ki bi bila 100-odstotno reciklirana iz morskih odpadkov, in bi imela tudi moralno vrednost.«
Kot dodaja Lebreton, ki ima na področju oceanskega modeliranja in podatkovne okoljske znanosti deset let izkušenj, lahko pri zmanjševanju zasičenosti s plastiko pomaga vsak. Onesnaženje morja s plastiko se začne že na ulici, pri tem, da ne odmetavamo smeti tja, kamor ne spadajo. Še večjo vlogo pa igra to, da premislimo o uporabi reciklirane plastike oziroma njeno uporabo preprosto omejimo. »Predvsem pa ne pozabite: kamorkoli greste – na morje, v nacionalne parke, reke – šteje vsaka pobrana smet.«
Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.
Iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju
Potem ko je minulo soboto iz zaliva v San Franciscu izplula ladja s sistemom nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp za čiščenje plastičnih odpadkov v morju, je ta po nekaj dneh plovbe že v testnem območju v Tihem oceanu, kjer to soboto začenjajo testiranja, ali uspešno deluje.
Morski tokovi in vetrovi so smeti v svetovnih oceanih pometli v pet večjih morskih smetišč, največje med njimi je tisto, ki leži v Tihem oceanu nekje na pol poti med Kalifornijo in Havaji in je veliko za približno 80 Slovenij. Čiščenje območja le z ladjami in mrežami bi trajalo več tisoč let in bi stalo več milijard evrov, zato so pri nizozemski neprofitni organizaciji Ocean CleanUp v minulih letih razvijali sistem, ki bi zmogel to početi samostojno in učinkovito. Po petih letih razvoja so minulo soboto iz zaliva v San Franciscu splavili prvi tovrstni sistem z oznako 001.
Laurent Lebreton
foto: Ocean CleanUp
Kot je pojasnil glavni oceanograf pri projektu Laurent Lebreton, so v morje poslali približno 600 metrov dolgo cev, narejeno iz polietilena visoke gostote, pod njo visi posebna tri metre dolga zavesa. V oceanu naj bi se cev obrnila v obliko U in potovala s pomočjo valov in vetra. Po vrsti izdelanih prototipov in več sto teoretičnih modelih bodo prvi meseci namenjeni predvsem testiranju sistema. »Zanima nas obnašanje sistema na gladini oceana, če se bo torej gibal, kot smo predvidevali v svojih izračunih. Zanimalo nas bo, ali pravilno zbira plastiko in jo učinkovito zadržuje, kar je njegov primarni namen. In kot tretje nas zanima, ali je sistem dovolj močan, da bo preživel v ostrih morskih in vremenskih razmerah.«
Sistem, ki so ga poslali v morje, je namenjen 1200 morskih milj od San Francisca, kjer leži največji morski odpad plastike. »Predvidevamo, da se smeti zadržujejo na območju, velikem 1.6 milijona kvadratnih kilometrov, to je toliko, kot znaša trikratna površina Francije.« Tam naj bi po njegovih besedah plavalo približno 87 000 ton plastike oziroma 1,8 trilijona kosov odpadkov. To je toliko, kolikor je zrn peska v milijonu kozarcev ali če bi vsak Zemljan, ki je kadarkoli živel, zavrgel več kot 10 kosov plastike. »Plastika je zelo razpršena po morju, zato ne moremo govoriti o pravem »otoku« oziroma »celini«. Prav zato smo oblikovali tovrstno tehnologijo, s katero bomo skušali plastiko najprej zbrati in jo nato dvigniti iz morja na ladje.«
Upajo, da jim bo uspelo v prvem poskusu zbrati tono na teden, to je približno 50 ton na leto. Do leta 2020 želijo število tovrstnih sistemov v oceanu povečati na 60, »naš cilj pa je, da bi v petih letih zbrali polovico plastike na tem otoku«, je še pojasnil Lebreton.
Sogovornik, ki je eden od 80 članov organizacije s sedežem v Rotterdamu, opozarja predvsem na tlečo katastrofo, ki jo v oceane prinaša mikroplastika. »Če ne bomo ukrepali zdaj, se bo plastika v oceanih razgradila na nepredstavljivo veliko mikroplastike, ki je ne bo mogoče več uloviti. Še bolj bo ogrožala morski živelj in učinkoviteje vstopala v našo prehransko verigo in nam tako otežila življenje.«
Pobude čiščenja morja sicer že obstajajo. V Severnem morju, na primer, ribiči v pobudi Fishing for litter na morju zbirajo odpadke in jih prinašajo nazaj, za kar prejemajo tudi subvencije. Na svetu organizirajo tudi množična čiščenja plaž in obrobnih morskih teritorijev, toda tako obsežno zasnovano čiščenje oceanskih odpadov je po Lebretonovih besedah prva tovrstna pobuda doslej. »Skušamo dobiti tudi certifikat za recikliranje oceanske plastike. Ideja je, da bi se na trgu pojavila nova plastika, takšna, ki bi bila 100-odstotno reciklirana iz morskih odpadkov, in bi imela tudi moralno vrednost.«
Kot dodaja Lebreton, ki ima na področju oceanskega modeliranja in podatkovne okoljske znanosti deset let izkušenj, lahko pri zmanjševanju zasičenosti s plastiko pomaga vsak. Onesnaženje morja s plastiko se začne že na ulici, pri tem, da ne odmetavamo smeti tja, kamor ne spadajo. Še večjo vlogo pa igra to, da premislimo o uporabi reciklirane plastike oziroma njeno uporabo preprosto omejimo. »Predvsem pa ne pozabite: kamorkoli greste – na morje, v nacionalne parke, reke – šteje vsaka pobrana smet.«
Lidija Dimkovska je pesnica, pisateljica in prevajalka makedonskega rodu. Od leta 2001 živi in dela v Sloveniji. Pred kratkim je k slovenskemu prevodu kultnega makedonskega dela Čas koz avtorja Luana Starove napisala spremno besedo, v branje pa vam priporoča svojo najljubšo pesnico.
25. julija je Zemljo obletel asteroid, velik kot nogometno igrišče, je sporočila Evropska vesoljska agencija. Letel je 65.000 kilometrov stran, kar morda zveni veliko, z vesoljske perspektive pa ni. Še pomembnejše je, da je človeštvo za prišleka izvedelo le približno dan prej. Zakaj, v pogovoru z Majo Ratej komentira Aljoša Masten, novinar MMC.
Dramaturginjo in režisersko Nano Milčinski mnogi bolj poznajo kot pevko številnih sodobnih, a že zimzelenih popevk. V petju združuje svoji dve največji ljubezni, glasbo in besedo. Slednjo ima zelo rada tudi v pisni obliki, saj pravi, da so knjige tako dobre, da jih ni nikoli dovolj, zato ni nič nenavadnega, da je spisek njenih poletnih namigov za branje obširen, predlaga pa, da čez poletje preberete vsaj dve knjigi. Prva naj bo takšna, ki vam bo razširila obzorje, vas napeljala na kakšno spremembo v življenju in pomagala pri duhovni rasti, drugo branje pa naj bo kak kvaliteten roman ob katerem si lahko spočijete glavo.
Ste kdaj pomislili, kdaj so Križanke kot prostor zaživele in kaj je ta prostor predstavljal davno nekoč, še pred Plečnikovo prenovo? "Korenine tega prostora sežejo v več zgodovinskih plasti, čisto na začetku se je prostor rahlo naslonil na Rimsko obzidje. Tu najdemo ogromno rimskih ostalin, ker se je v neposredni bližini nahajalo rečno pristanišče Emone," razlaga raziskovalec slovenske literature in likovne umetnosti Luka Vidmar, urednik prve poglobljene znanstvene monografije o Križankah, pri katerije sodelovalo 21 raziskovalcev s področij umetnostne zgodovine, arheologije, literarne zgodovine in muzikologije.
Tokrat smo za poletni namig prosili kitarista, orgličarja, producenta, založnika, avtorja številnih skoraj ponarodelih skladb, ki marsikatero stvar pove brez dlake na jeziku.
Phil Anderson je ameriški glasbenik iz mesta Sarasota na Floridi, ki se je z Damjanom Zorcem spet dobil po tridesetih letih
Kateri bankomati so v tujini varna izbira in katere pogoje upoštevati izven evro območja? Odgovarja Alina Meško, Zveza potrošnikov Slovenije
Predsednica Ljubljanske kolesarske mreže za poletje priporoča izlet z vlakom z novo železniško povezavo med Beljakom, Trbižem in Jesenicami, ki je namenjena predvsem kolesarjem.
Slovenski dramski igralec in voditelj oddaje Male sive celice Nik Škrlec ima celo vrsto konjičkov. Med drugim je skušal izboljšati Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo z enim vdihom, nekaj časa pa je držal tudi slovenski rekord v recitiranju decimalk števila pi. Tudi njegov poletni namig je matematične narave, vendar se ga ne ne smete ustrašiti.
Izidor Kamal Shaker na Twitterju brez kontrole piše kavne rime kar takole. Ključniku #kafetarime, na katerem je več kot 500 kavnih rim, sledi vedno več ljudi.
Pravijo, da je Azerbajdžan meka energetske industrije, nekoč pa je bila ena pomembnejših postojank na trgovinski poti, svilni cesti. Poleg plina je pomemben del zgodovine, sedanjosti in prihodnosti te mlade države, stare toliko kot Slovenija, tudi nafta. Črno zlato je uročilo celo brate Nobel. Leta 1876 so kupili majhno rafinerijo v Bakuju in tako so trije bratje postali lastniki oziroma delničarji podjetja z nafto.
Lahko uporabniki ugotovijo, da komentarji in ocene nastanitve ne predstavljajo realne slike? Svetuje Gorazd Božič, SI CERT
Predavatelj na koprski fakulteti za humanistične študije Nikolai Jeffs za počitniško branje priporoča utopično literaturo, na prvem mestu roman Ursule Le Guin Razlaščeni.
Po tokratni poletni namig smo se odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani k Heleni Janežič, ki se ukvarja predvsem s knjigami in zbirkami tiskov Slovencev zunaj Slovenije. In prav s tem področjem je povezan njen knjižni namig oziroma kar dva. Priporoča namreč dve deli enega avtorja: knjigi Poslednji deseti bratje in Dohojene stopnje pesnika, pisatelja in publicista Zorka Simčiča.
Za malo starejše generacije Slovencev se je pristanek na mesecu resnično končal šele tri mesece po zgodovinskem pristanku in zgodovinskih besedah. A če hočemo vso zgodbo s podaljšano misijo Apolla 11 tudi resnično doumeti, moramo v Beograd. In tako se, med rahlimi prepiri o tem, ali se mesecu reče Luna in ali je vsaka Luna tudi mesec, približujemo nekoč jugoslovanski, danes srbski prestolnici. Tam nas pot vodi na Dedinje. Do groba mogoče kdaj drugič, obiskali pa smo muzej Jugoslavije, ki hrani tudi spomine na vesolje. Zgodba je navadna in v večjem delu povsem pozabljena. Tako so se trije junaki, ki jim je uspelo do gor in nazaj, tri mesece po koncu misije odpravili na veliko svetovno turnejo. Kot Rolling Stonsi recimo. S predsedniškim letalom … 22 držav in 24 mest v nekaj tednih. In poglej čudo; med izbranci je bila tudi Jugoslavija in Beograd, kamor so Armstrong, Aldrin in Collins skupaj s soprogami prispeli 18. oktobra 1969.
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Neveljaven email naslov