Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
Ob rojstnem dnevu Vala 202 poslušalcem odgovarjajo Andrej Karoli, Miha Šalehar, Nataša Štefe, Anja Hlača Ferjančič in Uršula Zaletelj.
Razbijamo mite in stereotipe o K-popu. Glasbi iz Južne Koreje, ki je obnorela mlade po vsem svetu!
Vas zanima kaj je bil v resnici najstarejši poklic na svetu? Ali so Ljubljančani res izumili kolo? Kakšen je bil bonton na emonskih javnih straniščih? Kam je Trubar skril svoje prepovedane bukve? Zakaj Julija ni marala za Prešerna? Katere so bile zadnje besede župana Hribarja preden je skočil v Ljubljanico? Kako smo preživeli socializem in zraven postali svetovni prvaki v košarki? Prisluhinte reportaži iz gledališke ekskurzije skozi zgodovino Ljubljane.
Prihaja čas intenzivnega prehajanja državnih meja: nekateri se odpravljajo na dopust samo v sosednje države in morajo vzeti s seboj le osebno izkaznico, spet drugi potujejo v najbolj odmaknjene konce sveta, v katerih ne zadostuje samo veljaven potni list, ampak je treba pridobiti tudi posebna dovoljenja. In čeprav Slovenci praviloma nimamo večjih težav pri potovanjih po svetu, si moramo pravočasno priskrbeti vizum, če ga država vstopa zahteva, biti pozorni na dosledno izpolnjevanje obrazcev in se pozanimati, ali morda ne potrebujemo tudi potrdil o cepljenjih.
Jaka Kranjc, član ekipe Društva ekologi brez meja, ki je ob svetovnem dnevu oceanov preverjala in popisovala onesnaženost reke Rižane, ki se izliva v Jadransko morje. Ekologi brez meja opravljajo pionirsko delo na področju analize realnega stanja onesnaženosti slovenskih vodotokov in našega dela Jadranskega morja. Na državni ravni namreč tovrstnih statistik ne beležimo. Najbolj elegantna in tudi najučinkovitejša rešitev za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov je dolgoročno zmerna in preudarna potrošnja. Po ocenah strokovnjakov namreč kar 50 odstotkov plastičnih izdelkov in embalaž uporabimo samo enkrat, nato pa jih odvržemo v naravo.
Jošt Napret opisuje, kako je ekipa slovenskih jadralnih padalcev premaknila nov mejnik. Aprila so skupaj z Bojanom Gaberškom, Primožem Sušo in Dušanom Orožem uspeli postaviti nov svetovni rekord v poletu s povratkom na vzletišče, preleteli so kar 302 kilometra v desetih urah in prejšnji rekord izboljšali za 20 kilometrov.
Finančni komentar je prispeval upravljalec skladov pri KBM Infond Damjan Kovačič.
Cascais je kraj, kjer so življenjski stroški zelo visoki, je portugalska Azurna obala ali portugalski Monako, letos pa tudi mesto z nazivom Evropska prestolnica mladih. Vodja projekta Catarina Marques Vieira pravi, da mladi do 30 ali 35 leta živijo pri starših, zato se osredotočajo zlasti na reševanje stanovanjske problematike.
Je kitara, ki pooseblja rock'n'roll, blues, jazz in ostale glasbene zvrsti, ime pa ji je kar po znamki; ne glede na model, barvo ali leto izdelave, pravijo ji Gibsonka. Zlasti prelomno je bilo leto 1952, ko je ameriški glasbenik Les Paul izdelal električno kitaro, kot jo poznamo še danes. Pionir električnega zvoka, tedaj eksperimentalni umetnik, je izumil prepoznavni ton, ki je pozneje plemenitil najbolj znane glasbene stvaritve.
Evrovizijsko razglednico iz Lizbone pošilja Maruša Kerec.
Lea Sirk je z odličnim odrskim nastopom in odbitimi intervjuji prepričala Evropo. Slovenija se je prvič po letu 2015 spet uvrstila v sobotni finale
Rana ura, slovenskih fantov grob, je eden najbolj ustaljenih slovenskih antipregovorov, ki je nastal s križanjem dveh pregovorov. Izraz antipregovor se je v jezikoslovju prvič pojavil v začetku 80-ih let, ko je paremiolog Wolfgang Mieder izdal zbirko takih izrazov. “Gre za parodijo znanih pregovorov, ki poleg tega, da prinašajo parodijo osnovne enote, tudi zabavajo,” razlaga jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Matej Meterc.
Finančni komentar je tokrat prispeval Luka Gubo, upravljalec skladov iz družbe Numerica Partners.
S svojim rdečim kovčkom, palico, ki jo podpira pri hoji in ročno torbico se je konec februarja Irma Dall’Armellina oziroma nona Irma, kot ji ljubkovalno pravijo v Italiji, pri svojih 93 letih odpravila na tritedensko prostovoljno delo v Kenijo. Deset let je finančno podpirala patra Remigia, da je lahko gradil šole, bolnišnice in sirotišnice, potem pa se je en dan odločila, da si bo v živo pogledala sad njene pomoči. Zdaj je zaradi svoje poti postala spletni fenomen in navdih za mnoge.
Zagovorniki in nasprotniki univerzalnega temeljnega dohodka o priložnostih, nevarnostih in možnostih za eksperiment. UTD naj bi preprečil državni paternalizem, omogočil večjo svobodo in kreativnost posameznika ter zagotovil drugačno prerazporeditev sredstev. Medtem ko podporniki v UTD vidijo sredstvo za nadgradnjo socialne države in ukrep proti revščini, skeptiki opozarjajona morebitne pasti.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Neveljaven email naslov