Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Tokac: "Ta sila, ki je večja od največjih ljudi, brez odvečnega egoizma, včasih morda nepravično, s surovo močjo uveljavi svoj prav. Tako kot samo mame znajo. A ni to vredno navdiha?"
Gregor Pust je ustanovitelj in direktor Zavoda G-rega v okviru katerega deluje tudi zasebni vrtec, organizirajo pa tudi različne športne aktivnosti, tečaje za najmlajše. Je pa tudi eden tistih, ki čutijo posledice, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa.
V okviru skupine na Facebooku Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid19 so pred enim tednom pripravili peticijo vladi za pomoč samozaposlenim zaradi epidemije koronavirusa. S podporo Rdečega križa pa je stekla še solidarnostna akcija, ki poziva k solidarnosti predvsem znotraj kulturnega sektorja in podpornike kulture. Kot pravi pobudnica akcije Beti Žerovc, je težko čakati na sprejete ukrepe vlade, povezane s samozaposlenimi, saj so številni že zdaj brez prihrankov, z izpadom honorarjev pa je ogrožena njihova najosnovnejša eksistenca.
Brigita Praznik Lokar, profesorica na OŠ Danile Umar v Ljubljani po sklopih priporoča zgodovinske knjige in dokumentarne filme z mladinsko tematiko za učence osnovnih šol.
23. marca 2020 dopoldne je po dolgi in hudi bolezni v 67. letu starosti umrl naš legendarni novinar Marjan Jerman. V dolgoletni karieri je Marjan Jerman s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega psa čuvaja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Naslednje minute zato posvečamo res velikem in kakovostnem opusu Marjana Jermana.
Žal vas moramo obvestiti o zelo žalostni vesti. Danes dopoldne je po težki in dolgi bolezni v 67-letu starosti umrl dolgoletni novinar Vala 202 in RTV Slovenija Marjan Jerman. Marjan Jerman je s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Marjan, večna ti slava! Tvoji Valovke in Valovci, tvoje poslušalke in poslušalci!
Dr. Tomaža Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrabne sisteme in vojskovanje tistega časa. Trenutno svoj čas vlaga v pisanje knjige o oklepih na Slovenskem. Meni, da je prebiranje zgodovinskih romanov zelo zaželjeno, a se je obenem potrebno zavedati, da je to fikcija. Potrebno je tudi ločiti različne vrste romanov in avtorjev – nekateri svojo raziskovalno nalogo namreč opravijo bolje kakor drugi. Njegov knjižni namig je Ken Follett: Stebri Zemlje. Je lep primer zgodovinske fikcije, ki je dobro umeščena v svoj kontekst.
O življenju v Berlinu v teh izrednih razmerah smo se pogovarjali z Anjo Catherine Limon, eno od gostij oddaje Globalna Vas. "Od prejšnjega tedna delam od doma, v mestu so zaprli klube, bare in večino restavracij. Vlaki še vedno vozijo, a bolj poredko. Je pa bil sončen teden, zato je bilo veliko ljudi v parkih. Mislim, da prebivalci Berlina virusa še ne jemljejo zelo resno." Drugačne razmere je opaziti predvsem pri nočnem življenju, ki ga praktično ni več. Kar je pohvalno, pa so različne akcije ljudi, ki ponujajo pomoč starejšim, pravi naša gostja.
Infektologinja Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 14 04), o najpomembnejših novostih in najpogostejših vprašanjih v petek, 20. marca.
V Srbiji je predsednik Aleksander Vučić uvedel policijsko uro. Kako je minila prva noč in kaj se bo zgodilo z zdravstvenim sistemom na Balkanu, če se jim "zgodi" Italija? Iz Beograda se je oglasil Boštjan Anžin. Poklical ga je Gašper Andrinek.
Z enim očesom spremljamo tudi razmere po Evropi in svetu, smo pa zaradi razmer doma trenutno kar sami sebi dovolj. In spregledamo, da denimo Portugalska ravno danes začenja s karanteno. Poklicali smo Agnes Bobnjar, ki že tri leta živi v Lizboni.
Voznik tovornjaka v mednarodnem prometu Tadej vsem delavnim ljudem poklanja skladbo It's My Life, Mirjam pravi, da smo borci, zato si je zaželela skladbo I'm Still Standing.
Poročali smo, da je število krvodajalcev zaradi samoizolacije močno upadlo, Zavod za transfuzijsko medicino zato poziva, da potrebujemo zaloge krvi. Dr. Polonca Mali, vodja Centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi pravi, da preskrbo s krvjo ves čas spremljajo in skušajo zagotoviti ravnovesje zalog na nacionalnem nivoju. "Krvodajalke in krvodajalce obveščamo, da smo v izogib okužbi spremenili način odvzema krvi. Prek sms sporočil bomo na odvzem povabili krvodajalce tistih skupin, ki jih potrebujemo. Za krvodajalce veljajo pogoji, da so zdravi, nimajo znakov akutnega vnetja dihal ali povišane telesne temperature in da v zadnjem mesecu niso potovali izven Slovenije."
Iz Španije smo poslušali pričevanja tudi o tem, da ljudje ne spoštujejo ukrepov in so zaradi njih precej jezni. V Barceloni, kjer živi Nika Ambrožič, pa so imeli Katalonci manj težav z doslednim upoštevanjem uradnih navodil za preprečevanja širjenja okužbe.
Zaradi ukrepov, s katerimi skušajo države preprečiti širjenje koronavirusa, je vsak dan bolj okrnjen tudi letalski promet. V Sloveniji je od polnoči prepovedano opravljanje zračnih prevozov, razen nekaterih izjem. Primož Jovanovič je nekdanji kapitan Adrie Airways, zdaj je pilot pri poljskem nacionalnem prevozniku LOT.
Ob začetku širjenja koronavirusa v Sloveniji in možnih scenarijih, ki jih to lahko prinese, smo večkrat slišali o težavah, ki jih bodo razmere prinesle gospodarstvu. Kmalu je bil sprejet tudi interventni ukrep delnega povračila nadomestila plače, ki je zajel delavce, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi in so kot takšni v odvisnem položaju do delodajalca. Ta pa je izvzel samozaposlene.
Dr. Katarina Kompan Erzar je izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Španija je druga najhuje prizadeta evropska država v pandemiji koronavirusa, zato so v Španiji v soboto razglasili izredne razmere. O stanju tam smo govorili z Evo Panjan, ki že dobra tri leta živi v Madridu.
Neveljaven email naslov