Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Zehanje. Zehanje. Zehanje. Ko to bereš, zehaš. Raziskovalci po vsem svetu testnim subjektom predvajajo posnetke zehanja, da bi ugotovili, ali se odzovejo. Podoben preizkus so izvedli pri šimpanzih, ti posnemajo zehanje tudi, če ga zaznajo pri pripadniku sorodne vrste. Celo nekateri psi posnemajo zehanje svojega lastnika.
Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj. Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren. O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.
Zdravljico je zvočno preoblikoval raper Klemen Klemen, poklonili so se ji Lačni Franz, s priredbo tudi metalci Sarcasm. A Slovenci nismo edini, ki ne prepovedujemo preobrazbe državne hvalnice. Nekatere evropske različice domoljubnih slavospevov so pristale celo na albumih znanih izvajalcev.
Ste danes bolj raztreseni kot sicer? Vam gre vse na žice? Se težko zberete? Vas vsaka malenkost spravi s tira? No ja, danes imate vsaj prikladen izgovor za takšno razpoloženje – polna luna. In to ne samo navadna polna luna.
Hej, Justin, vse najboljše za 37. rojstni dan. A začnimo na začetku. Justin Randall Timberlake se je rodil 31. januarja 1981 v glavnem mestu zvezne države Tennessee, Memphisu. Od malih nog obkrožen z ljudmi, ki so se ukvarjali s svetom zabave, je hitro opravil avdicijo za TV-oddajo Klub Mikija Miške, član stalne zasedbe je bil dve leti, ko pa je dopolnil 15 let in je dokončno mutiral, je soustanovil zasedbo 'Nsync in leta 1998 z njo izdal prvo skladbo. Justin Timberlake je tenorist.
Veliki zmagovalec 60-te podelitve grammyjev je postal Bruno Mars – domov je odnesel kar šest prestižnih kipcev.
V sklopu razpisa Imamo novo glasbo predstavljamo komad Modrozeleni svet izvajalca Matijasa Severhena.
Skupina Blu Sine v okviru razpisa Imamo novo glasbo predstavljajo komad z naslovom Daleč grem.
David Bowie je bil umetnik, ki je znal razmišljati zunaj okvirjev in je k sebi pustil le tiste, ki so mu pomagali uresničevati ideje. Andrej se spominja glasbenika in umetnika, ki je zaznamoval kulturno zgodovino planeta. O njegovem vplivu tudi nekateri slovenski glasbeniki.
Pupa je umetniški vzdevek Špele Novak, ki v sklopu razpisa Imamo novo glasbo premierno predstavlja svojo skladbo Najina slika.
Predmet iz račjih kosti in kljuna, ki človeka pripravi k molčečnosti, pa kip boginje ki ženskam, če jo ne častijo prav, spelje može in boginja, ki varuje prostor le če dobi v dar zadosti gina. To je le nekaj predmetov iz prav posebne zbirke Marca Arbogasta, nekdanjega alzaškega pivovarja, ki že leta po afriških državah, kot so Benin, Togo, Gana in Nigerija zbira predmete, ki so jih in jih še vedno uporabljajo vaščani in svečeniki v obredih vuduja. V nekdanjem vodnem stolpu, blizu železniške postaje v Strasbourgu, je razstavljenih približno 200 predmetov za dobre pa tudi po malem zle človeške želje in priprošnje bogovom. Muzej vuduja pa ni le edini tak v Franciji, pač pa kar v Evropi in zelo gotovo tudi najobsežnejša zbirka vudu predmetov Zahodne Afrike na svetu. Razkazala nam jo je skrbnica objektov in vodnica po muzeju, Megane Liguori.
Pogovor z Ježkovim nagrajencem, novinarjem, tekstopiscem, kantavtorjem Dragom Mislejem - Mefom o življenju, o letu 2017, o načrtih za leto 2018.
Ulissa Aldrovandija je kar nekaj pomembnih naravoslovcev 18. stoletja, med njimi tudi švedski botanik in zdravnik Carl Linne, imenovalo očeta naravoslovja. Aldrovandi je bil sicer pravnik, filozof, zdravnik in prvi profesor naravne filozofije, danes bi temu rekli naravoslovja, na Bolonjski univerzi, leta 1568 pa je postal predstojnik bolonjskega botaničnega vrta. Bil je tudi eden prvih, ki so organizirali botanično odpravo; z nje je prinesel približno 4760 preparatov in jih posušil, zbral pa je tudi več kot 7000 primerkov iz narave in jih shranil v svojem kabinetu čudes. Prav na podlagi svojih zbirk in dela je zasnoval 13 monumentalnih enciklopedij, v katerih je opisal živi svet ter minerale in fosile. Šest jih hrani naša Narodna in univerzitetna knjižnica, zadnja z naslovom Zgodovina nenaravnih bitij se je enciklopedijam o ribah, parkljastih štirinožcih, živorodnih štirinožcih s prsti, kačah in zmajih ter o preostalih brezkrvnih živalih pridružila šele letos. O značilnostih naravoslovja in raziskovanja v 16. stoletju, ko naj bi po Aldrovandijevem pisanju ponekod še živeli zmaji in druga mitološka bitja, antropomorfne živali in nenavadni ljudje, smo govorili z doktorico Sonjo Svoljšak, skrbnico in raziskovalko starih tiskov v NUKU.
Sporočilo prvega singla skupine Green Note Collective je preprosto. Tematika skladbe je primerna času, napisana je v kontekstu novega leta.
Konec leta 1990 smo se Slovenci poenotili v glasnem in ubranem DA. Takrat je volila tudi igralka Alenka Tetičkovič, ki je na svojih prvih volitvah odločala, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Pravi, da se spominja zlasti občutka vznemirjenja in želje po spremembah.
Neposrečena, neuporabna in neprivlačna darila niso nič novega. Vsako leto se kdo pritožuje nad stekleno snežno kroglo in drugimi predmeti brez prave uporabne vrednosti. Katero darilo ste potlačili v podzavest in katero na dno omare?
V prazničnem času pošiljamo analogna in digitalna voščila. Za prva se čas izteka, druga lahko oddamo s preprostim klikom. Komunikacijska strateginja in ustvarjalka Vojka Žgavec Clemenz kljub naklonjenosti digitalnim platformam pravi, da na roke napisano in z znamko še vedno zadene naravnost v srce. Kreativka stavi na preprostost, še posebej kritična je do osladnih in kičastih voščil. V prazničnem času, ko je vsega preveč, pa ne le jedače in pijače, je treba skrbno izbirati tudi besede. Prisluhnite njenemu receptu za iskreno in kreativno voščilo!
Drugačne jutranje vesti iz vaših krajev po Sloveniji v decembrski praznični izvedbi Poletja v dvoje na Valu 202. Avtorji: MIha Šalehar, Andrej Karoli, Uršula Zaletelj, Lovro Štanta.
Neveljaven email naslov