Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Delavnice, mednarodni mentorji, glasbeniki, ki so svojo glasbeno pot začeli na jazz festivalu ... pogovori, reportaže in kratki utrinki iz Novega mesta. “Jazz je vse v glasbi. To je glasbena filozofija.” Čeprav je v večini primerov pri jazzu pomembna improvizacija, pa mi ne bomo improvizirali. Pripravljeni se odpravljamo v Novo mesto na mednarodni jazz festival Jazzinty, kjer bomo pred mikrofon postavili mlade glasbene upe, nenavadne (interaktivne) glasbene projekte, mentorje in glasbenike … vse skupaj pa bo v celoto povezal jazz. Dajva se dobiti – Jaz in ti – na Jazzinty.
Dolgoživa slovenska skupina Panda je že leta 2016 obeležila trideset let delovanja. Zgradila je prepoznaven slog, v katerega je vpletla, pop rock in kanček jazza. Jernej Vene je v studio povabil klaviaturista in večinskega avtorja Andreja Pompeta, ki vam je približal njihov peti album Ecstasy. Od njegovega izida letos namreč mineva dvajset let.
Zamejski Slovenec, podjetnik Iztok Colja predlaga v branje tri knjige, povezane s poslom in tehnologijo.
Hannah Groeneveld je sedemnajstletna dijakinja iz Amsterdama, ki se je konec julija z vlakom odpravila po Evropi. Starši te namere niso sprejeli z navdušenjem, ampak na koncu popustili, saj naj bi se – po Hannino – na pot odpravila z dvema prijateljicama, poleg tega je staršem obljubila, da se bo izogibala zakotnih ulic mest. V Ljubljani je čakala na avtobus za Trst, ki je zamujal, zato sva izkoristili to zamudo za pogovor na žgočem soncu. Hannah je govorila o prednostih potovanja z vozovnico Inter-Rail, torej skupno ponudbo evropskih železnic, zakaj s prijateljicama niso izbrale bolj klišejskih evropskih mest, na primer Pariza, Berlina, Londona, in zakaj je Bled odličen kraj za mlade popotnike.
»Starost je lepa, le tisto, kar zraven prinese, je hudo.« »Prepričati se moraš, da hodiš s starostjo »vštric« in znati jo moraš mojstriti.« To so misli petih starejših dam – Olge, Nežke, Vide, Bibe in Lizike, ki se, odkar so v pokoju, na Ptuju družijo že 30 let. Čeprav ni vljudno, da ob damah omenjamo starost, se te z njo pohvalijo kar same. Približno 90 jih ima vsaka, skupno pa kar 450! Kot prave mestne dame se srečujejo v enem od mestnih hotelov, kjer vsako sredo popoldne – tudi danes – kramljajo o vsem mogočem in se – takoj ko se razidejo – že pogrešajo.
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za pravne predmete na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani pa tudi pa tudi direktorica Zavoda za kulturo raznolikosti Open pri katerem je nedavno izšla knjiga spletnih dnevnikov sopotnic (in sopotnikov) LGBT prijaznega lokala Cafe Open. Danes se kot solastnica zadržuje predvsem v Pritličju na Mestnem trgu v središču Ljubljane.
Včeraj so po enem preloženem dnevu iz Cape Canaverala na Floridi izstrelili sondo Parker, ki bo v prihodnjih sedmih letih raziskovala Sonce. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Maja Ratej se je o tem pozanimala pri astrofiziku profesorju Tomažu Zwittru s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.
Mednarodni dan mladih danes poteka pod geslom Varni prostori za mlade, mladi pa se iz prehoda v odraslo dobo še vedno soočajo z bivanjsko problematiko in problematiko prekarnih zaposlitev.
Zack Labe (Climate Scientist and PhD Candidate at Cornell University) on the state of the ice in Artic region and the influence of meltdown on weather across Northern America and Europe. *Pogovor z majo Ratej je v angleščini.
Z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom o žvižgalnem jeziku, ki se ga otroci na otoku La Gomera učijo v šoli, mojstrih, ki se s požvižgavanjem lotijo zahtevnejših nalog, pa o praznoverjih in žvižgih na nogometnem igrišču.
Julija je za najdlje v tem stoletju mrknila Luna, Mars je šel skozi veliko opozicijo, trenutno pa so noči vse bolj radodarne z utrinki. V tem času namreč Zemlja potuje skozi sledi delcev, ki jih za seboj na svoji orbiti pušča komet Swift Tuttle, vrhunec meteorskega roja pa bo v noči na 13-ti avgust. Matej Mihelčič vam predlaga nekaj kotičkov, kjer vas pri opazovanju nebesnih pojavov ne bo motilo svetlobno onesnaževanje.
Temperature nad 30 stopinj Celzija so to poletje presenetile tudi predele nad arktičnim krogom. Že pred vrhuncem talilne sezone avgusta in septembra je obseg ledu v Arktičnem morju zdrsnil na rekordno nizko raven, v zadnjih desetletjih pa se je stanjšal za več kot polovico. In čeprav bi morda ob tem intuitivno pomislili, da to nima nikakršne zveze s Slovenijo, naš naslednji gost misli drugače. Z ledom vse bolj podhranjena Arktika bo v prihodnosti vplivala tudi na nas, opozarja podnebni raziskovalec in navdušen spletni popularizator Zemljinih ledenih obličij Zack Labe.
Tokrat nam Nicolas Vanek, vodja odnosov z javnostmi najbolj samosvojega rock festivala pri nas Gora Rocka, ki je letos v začetku poletja že 14. potekal v na Šentviški planoti nad Tolminom, za poletno krajšanje dni priporoča poslušanje nemške skupine Fiddlers's Green ter ogled filma The Big Short (Velika poteza).
Pravi, da je najlepši del poklica, ko se utrujen uleže v posteljo, sicer pa ima ta privilegij, da je zaradi njega videl že velik del sveta. Sergio Brasoni že več kot 35 let opravlja delo pilota, 5 let je bil vojaški, preostalih 30 je pilot na komercialnih poletih. Letos jeseni bo izpolnil pogoje za upokojitev, a pravi, da bo še letel, saj je to stvar, ki jo opravlja najbolje. Za letenje se je navdušil pri osemnajstih, ko je prvič poletel z jadralnim letalom. Takrat je prvič sploh dobil idejo, kaj bi počel v življenju, in poklic pilota se mu je zdel vznemirljiv. O tem, da pilota v kabini skupaj ne smeta šteti več kot 100 let, pa tudi o tem, da se je vendo lepo vrniti nekam, kjer je vse poznano, je govoril v oddaji Prihodi/Odhodi.
Filozof Mirt Komel vam namiguje na serijo detektivskih romanov irske pisateljice Tane French.
Pred hišo na Cankarjevem nabrežju 1 v Ljubljani sta dopoldne čakala prva spotikavca, medeninasta tlakovca, da ju nemški umetnik Gunter Demnig za vedno umesti v pločnik. Na tlakovcih piše, da sta tu živela Olga in Oskar Željko Adler, ki sta bila med vojno pregnana v San Giovanni Bianco, piše še, da sta bila v Milanu aretirana in kasneje umorjena v Auschwitzu. 60 tisoč kamnov spomina, spotikavcev je že postavljenih v več kot 600 mestih in v 22 državah. Od danes naprej je prvih 23 tudi v Ljubljani. 23 spotikavcev, 23 imen, 23 oseb.
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma. Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
Slaviša Pajkič je fenomenalen človek, ki bi ga sicer srečali le v stripu. Rodil se je v vasi Poljana blizu Požarevca, pri šestnajstih pa po naključju odkril svoje sposobnosti. Je odporen na elektriko, a jo – če se tako odloči – lahko tudi shranjuje. Biba Struja, v tujini znan kot Battery Man, ima v telesu tako malo vlage, da elektrika sploh ne potuje skozi njega, ampak najverjetneje le po površini kože.
Kajakaš Peter Kauzer ima tri poletne predloge za preživljanje prostega časa
Neveljaven email naslov