Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Današnji namig na repu poletja vam bo zaupala Maša Pelko, filozofinja, dramatičarka in režiserka, letošnja nagrajenka za najboljšega mladega dramatika na Tednu slovenske drame.
Marcello in Fabrizio sta italijanska študenta medicine, ki sta bila pol leta na študentski izmenjavi v Ljubljani. Pravita, da je Ljubljana skoraj preveč urejena, ljudje pa upoštevamo pravila, kar je ravno obratno od njunega rodnega Palerma na Siciliji. Tam rdeča luč na semaforju ne pomeni nič, prehod za pešce tudi ne, kolesarskih stez pa tudi ne poznajo. Pravita, da je študij medicine v Sloveniji boljši, ker sta se lahko “dotikala pacientov”, v Palermu je namreč poudarek na teoriji, skoraj nič na praksi. Srečali smo ju na poti domov na letališču v Trstu - zakaj nista potovala iz Ljubljane? Ker so povezave z Italijo slabe oziroma jih sploh ni. Več o Sloveniji, Palermu, italijanski desni vladi, zavajajočih zdravstvenih trditvah in o glasbi, zaradi katere smo ju tudi opazili na letališču, saj sta igrala kitaro in prepevala, pa sta povedala v oddaji Prihodi/Odhosi.
Minulo nedeljo je minilo 240 let od prvega vzpona na Triglav in prvopristopniki so takrat Triglavski ledenik zaradi zelene barve firnovega ledu poimenovali zeleni plaz. Na ledeniku so nekoč smučali, tam so prirejali celo republiška smučarska prvenstva. Danes seveda to ni več mogoče, saj se površina ledenika vztrajno manjša. Od prve meritve se je Triglavski ledenik zmanjšal 20-krat po površini in 200-krat po prostornini. V projektu Očistimo gore te dni poteka čistilna akcija ledenika, čisti ga 11 prostovoljcev.
Profesor s katedre za ekologijo in varstvo okolja biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Ivan Kos že od otroštva naprej velik del svojega življenja preživlja tudi v gozdu. Tudi zato svojim študentom predlaga v branje roman Izmael. Gre za prvenec ameriškega pisatelja Daniela Quinna iz leta 1992. Roman je postal svetovna uspešnica in navdih za popularno kulturo. Še pred uradnim izidom je Daniel Quinn prejel štipendijo Teda Turnerja za delo, ki ponuja izvirno in pozitivno rešitev globalnih, še posebej okoljevarstvenih problemov.
Slovenska policija preverja, ali so ljudje dobro opremljeni, se pogovorijo z oskrbniki v kočah, svetujejo in opominjajo. Zadnjih nekaj let opažajo, da hodijo ljudje v gore dobro opremljeni in pripravljeni, še vedno pa se najde kdo, ki želi na Mangart v natikačih. Prav na Mangartu je bila načrtovana ena od zadnjih poletnih preventivnih akcij slovenske policije, druga na Vršiču. Čeprav jo je zagodlo vreme, akciji nista odpadli, saj se najdejo tudi taki, ki si želijo narediti selfi v gorah, pobeljenih s prvim snegom.
Zgodba o neutrudnem češkem tekaču, petkratnem olimpijskem zmagovalcu, ki je med hladno vojno premikal meje železne zavese in povzročal preglavice politikom tako na Zahodu kot na Vzhodu. Žal so bile njegove sanje o prijateljstvu poteptane pod sovjetskimi tanki med invazijo na Češkoslovaško pred 50 leti.
Čeprav je mehanika nikdar ni zanimala in je oče ni prepričal niti v popravljanje kolesa, po poklicu pa je vzgojiteljica, je Marija Lah morala poprijeti za dežnikarski posel. Že skoraj tri desetletja vodi delavnico in trgovinico, brez instagram profila. "Računalnik je čisto zadnja stvar v mojem življenju. Brez mojih rok in brez šivalnega stroja ne gre!"
Kar dva namiga ima za vas stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama.
Skoraj bi lahko rekli, da že za rep držimo pridevnik “poletni”, v rubriki poletni namig. Danes vam ga bo zaupal stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama
Evropska komisija narekuje, da moramo s 1. septembrom opustiti uporabo halogenskih žarnic in jih zamenjati z LED-svetili
Kako se izogniti gnečam pri pridobivanju vozovnice integriranega javnega potniškega prometa?
Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika vam priporoča sprehod ali kolesarjenje ob Kamniški Bistrici.
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. Prihaja iz Bourdeauxa in pravi, da čeprav so vinska dežela, poznajo in pijejo tudi slovenska vina. Učitelj športne vzgoje in trener rokometa se je oglasil v oddaji Prihodi/Odhodi.
Če govorimo o najboljših aktualnih slovenskih pesnikih ne moremo spregledati Esada Babačića. Odrezani od neba je njegova zadnja pesniška zbirka, kjer avtor znova dokazuje, da za nekaj, kar bi bilo lahko zgodba ali cel roman, včasih zadostuje ena sama vrstica. Vseeno pa včasih, svojemu začudenju navkljub, poseže tudi po obširnejših proznih besedilih.
“Sprejemanje preteklosti, soustvarjanje prihodnosti” je krovna tema, pisana druščina iz 27 držav je razpravljala o 14ih izzivih. Od urbanizacije do čebel, od kibernetske varnosti do zmanjševanja porabe alkohola med mladimi, od nelegalne trgovine s človeškimi organi do izkoreninjenja revščine. Čeprav njihove rešitve niso zavezujoče in jih lahko evropski poslanci upoštevajo ali ne, je med udeleženci seje veliko optimizma; ne le glede soočanja s trenutnimi težavami, temveč tudi glede bolj dolgoročne prihodnosti EU.
Ekipa študentov petih fakultet Univerze v Ljubljani je po skoraj dveh letih dokončala robotsko jadrnico Iris, ki bo v naslednjem letu začela plovbo po Atlantskem oceanu. Z jadrnico tekmujejo na mednarodnem odprtem tekmovanju “Microtransat Challenge”, katerega cilj je prepluti Atlantik z avtonomnim plovilom.
Frančišek Križ je bil najmlajši udeleženec na letošnjih jazz delavnicah na mednarodnem festivalu Jazzinty v Novem mestu. Trobento je začel igrati pri sedmih letih, zdaj je star trinajst, v prihodnje pa si želi igrati v orkestru. “Jazz je glasba, pri kateri moraš razmišljati. House glasbo nastaviš na računalniku in se predvaja, jazz pa igraš sam in improviziraš. Pri jazzu moraš razmišljati o lestvicah.” Frančišek pravi, da ne posluša moderne glasbe, ampak klasično. Večina njegovih sošolcev posluša house muziko, on pa raje kakšno violino. Glasba zanj ne bo samo hobi, rad bi bil glasbenik po poklicu, zato se bo po osnovni šoli vpisal na konzervatorij. “Trenutno se veliko ukvarjam z glasbo, ta mi predstavlja velik del prostega časa. Ne predstavljam si, kako bi preživel brez glasbe.”
Množica ljudi v Sloveniji prebira knjige v okviru bralne značke za odrasle. Ta se je že tako zlila z vsakdanom knjižnic, da smo pozabili, od kod izvira. Ideja o tem, da bi kakovostne knjige načrtno prebirali tudi odrasli, je pred 18. leti zrasla na zeljniku znane ptujske knjižničarke in pripovedovalke pravljic Liljane Klemenčič. Pravljičarka, ki s svojimi pripovedmi navdušuje tako otroke kot odrasle, je tudi pobudnica projekta Pravljice z jogo.
Buden kupec in buden prodajalec morata biti ves čas v pogonu. Spanje je znak šibkosti, zato ni čudno, da želijo ambiciozni posamezniki pripadati tako imenovani nespečni eliti. Toda neodvisni strokovnjak za spanje dr. Neil Stanley opozarja, da še tak superčlovek rabi napajanje, torej zadostno količino spanja. Klinična psihologinja dr. Vita Štukovnik pojasnjuje, kaj se zgodi, če ne pridobimo zadostne količine kakovostnega spanca in kako ga izboljšati. Kaj pa štetje ovac – pomaga? “Ja, zakaj ne! Gre za preprosto tehniko odvračanja pozornosti od negativnih mislih, ki lahko marsikomu koristi.”
Profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Andrej Bauer vam predlaga branje enega najprepoznavnejših pisateljskih peres 20. stoletja.
Neveljaven email naslov