Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Danes je svetovni dan znanosti za mir in razvoj, ki letos poteka pod geslom “Znanost, človekov pravica”. V številnih resnih medijih po svetu se poročanje o znanosti vse bolj uveljavlja kot eno od prednostnih področij. Vse je več je prispevkov in člankov, v katerih novinarji ne poročajo zgolj o posameznih odkritjih, temveč s poglobljenim in tudi kritičnim pristopom zasledujejo podrobnosti. Znanost tako ni več le nekaj zabavnega in kratkočasnega, temveč postaja v medijski agendi gorivo za gospodarski razvoj, pospeševalec družbenega napredka in gojišče novih idej, ki bodo tlakovale pot v prihodnost. “Že če se obrnemo v zgodovino, vidimo, da je šlo najbolje tistim državam, ki so vlagale v znanost, ki so spodbujale dobre ideje in na njih gradile gospodarstvo,” pravi naš sogovornik, britanski novinar Alok Jha, ki se je s poročanjem za The Giardian, BBC in trenutno za The Economist uveljavil kot eden od bolj prepoznavnih obrazov znanstvenega novinarstva mlajše generacije na Otoku.
Res je nepotrebno, da tvegamo. Pa ne samo zaradi ognja doma in denarne ter točkovne kazni, predvsem zaradi vseh ostalih uedležencev v prometu
Berenice Tompkins je 23-letna Američanka, ki dela na področju socialnega dela. AG Sano jih ima 43 in je filipinski podnebni aktivist, ulični umetnik in preživeli v najhujšem tajfunu, ki je pred petimi leti prizadel njegovo državo. Alan Burns je 72-letni Britanec, ki živi in ustvarja na vzhodni ameriški obali. Trojica je del pisane mednarodne zasedbe, ki v teh tednih pešači od Italije, prek Slovenije, Avstrije, Slovaške, Češke pa do Poljske, kjer bo v začetku decembra potekala letošnja podnebna konferenca Združenih narodov.
Projekt Kompetenčnega centra za razvoj kadrov v lesarstvu 2.0 je povezal 35 partnerjev, ki so tudi s pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada izboljšali kakovost izdelkov in poslovnih praks znotraj posameznega podjetja v lesni industriji. Še bolj pomembno pa je, da so model delovanja kompetenčnega centra za razvoj kadrov vzpostavili kot osnovo za trajni sistem panožnega usposabljanja. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal vodja projektne pisarne Lesarskega grozda Bernard Likar. Naslednjo v nizu uspešnih zgodb s pomočjo evropskih sredstev, ki nastajajo s sofinanciranjem Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega socialnega sklada, na Valu 202 predstavimo prihodnjo sredo ob 11-ih.
Genevieve Artadi in Louis Cole sta izvenzemeljski duet KNOWER. Pred dobrimi osmimi leti sta se spoznala in odkrila skupno strast do kombiniranja zvokov in ustvarjanja glasbe. Združujeta na videz – oziroma na posluh – nezdružljivo: sir z marmelado, in presenečata z okusom. V Los Angelesu sta doštudirala džez, zdaj ga pretapljata v novi žanr. Quincy Jones je dejal, da boste KNOWER prosili za še. Louis in Genevieve se spominjata koncerta v njegovi dnevni sobi, pisanja za Janet Jackson, govorita pa tudi o simbolu življenja – pici! Intervju je v angleščini, prevodi vas v pisni obliki čakajo na val202.si.
To je zgodba umetnika in filmskega ustvarjalca Johana Lurfa, 35 letnega avstrijskega strukturalista, ki si je za svoj celovečerni prvenec izbral drzno temo 'zvezde filma', in to ne filmske zvezde, temveč zvezde na nočnem neb. Skoraj 10 let je iz 550 filmov izbiral le tiste sekvence, ki prikazujejo nočno zvezdno nebo ... in če njegov zadnji dokumentarni film iščemo v katalogu ali na režiserjevi spletni strani, bomo opazili, da je označen le z malim simbolom zvezdice. Film je brez pravega naslova in brez pravih odgovorov – a s toliko vprašanj, kot je zvezd v vesolju, je zapisal producent Daniel Kasman.
Zase moramo kar najbolje poskrbeti, ko smo še živi, a verjetno se kdo ukvarja tudi z vprašanjem, kako dobro bo zanj poskrbljeno, ko bo prestopil na drugo stran. O tem je razmišljal tudi Vipavec Anton Lavrin, vendar ne o svojem poslednjem domu, ampak o domu svojih staršev in prezgodaj umrlega sina. V Vipavo je tako dal leta 1845 pripeljat kar dva egipčanska sarkofaga, ki so ju odkrili ob vznožju Kefrenove piramide v Gizah.
Projekt BOBER – Boljše opazovanje za boljše ekološke rešitve predstavlja nadgraditev sistema za spremljanje in analiziranje stanja okolja v Sloveniji. Gre za velik projekt, ki so ga tudi s sredstvi EU izpeljali na Agenciji RS za okolje. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal vodja projekta mag. Gregor Sluga.
Mitja Andrejek in Judit Györfi Andrejek sta evangeličanska duhovnika, mož in žena, ki z dvema otrokoma živita in versko delujeta v Križevcih na Goričkem.
Gost spletne rubrike Frekvence X #zManost je ta teden dr. Rajko Muršič, kulturni antropolog in etnolog, ki predava študentom teh področij na ljubljanski Filozofski fakulteti. Trenutno je na službeni pot od Lizbone, Londona do Brightona, od koder se nam tudi oglaša. In ker je danes 31. 10., dan reformacije: kako razmišlja o posameznikovem avtonomnem boju danes? Se danes kot posameznik še lahko postaviš po robu sistemu in zmagaš?
Danes je 28.oktober, dan RTV. Zakaj? Ker je 28.oktobra 1928, pred točno devetdesetimi leti, začel uradno oddajati Radio Ljubljana. Zgodovina našega radia je burna, bogata, pisana, v njej pa si zasluži posebno poglavje tudi naš Val 202, ki je bil znanilec začetka demokratizacije medijev v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen in vsak dan bolj povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci.
Zdrav življenjski slog ne pomeni le daljšega in bolj kakovostnega življenja, ampak tudi boljši učni uspeh. Reden tek v gozdu, prosta gibalna igra ali pa brcanje žoge na igrišču ni zgolj »izguba časa« ali »kurjenje kalorij«. Telesna vadba spodbudi sproščanje določenih snovi v možganih, ki okrepijo živčne celice in izboljšajo delovanje možganov. Dodatne ure športne vzgoje ali pa vsakodnevna vadba pa po raziskavah pripomorejo tudi k temu, da otroci bolje berejo, pišejo in računajo. Podobno velja za odrasle. Podrobneje v pogovoru z nevropediatrinjo dr. Tino Bregant.
Ste kdaj pomislili, zakaj se jesensko listje obarva tako pisano in zakaj te mavrične predstave nimamo vse leto? V jutranji mestni kulisi odpadajočega listja in prometa je ozadje za jesenskimi barvami pojasnila Bojana Boh Podgornik, profesorica z Naravoslovno-tehniške fakultete v Ljubljani.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Američani danes zaznamujejo "mole day". Mole v angleščini pomeni krt, je pa tudi izraz za posebno mersko enoto, ki je v kemiji skorajda tako samoumevna kot je vsem nam zrak, ki ga dihamo. Pa se iz svojih šolskih let še spomnite, kaj je to mol? Ne govorimo o največji mestni občini v Sloveniji, temveč o merski enoti in konstanti, ki je tudi za ne-kemike zelo fascinantna. Maja Ratej je za raziskovanje mola namenoma izbrala prav današnji dan. Njen sogovornik je bil dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.
V podporo vsakemu polletnemu predsedovanju Svetu Evropske unije Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE) opravi raziskavo na temo, ki jo izbere predsedujoča država. In Avstrijo, ki predseduje še do konca leta 2018, je zanimalo, kako uravnotežena sta spola na širokem področju digitalizacije predvsem med mlajšo generacijo. Izsledki raziskave so bili objavljeni v dveh publikacijah, o temi pa smo se pogovarjali z raziskovalko Inštituta Blandine Mollard. Ena pomembnejših ugotovitev je, da imajo v Evropski uniji tako fantje kot dekleta v enaki meri osvojene digitalne veščine – a njihovo obnašanje na spletu se glede na spol razlikuje. Raziskava je namreč jasno pokazala, da se mlade ženske pri izražanju na spletu veliko bolj samoomejujejo in tudi samocenzurirajo.
Ko so Wally Schirra, Donn Eisele in Walter Cunningham postali del Nasine ekipe pri projektu Apollo, so mislili, da bodo v vesolje poleteli na drugi misiji, imenovala naj bi se Apollo 2. A zaradi eksplozije na Apollu 1 leta 1967, kjer so življenje izgubili tudi trije člani posadke, so prav Wally, Donn in Water postali legendarna trojica na Apollu 7, prvem poletu projekta v vesolje. Od takrat je minilo petdeset let, a Walter Cunningham, edini še živeči član posadke, se živo spominja trenutkov pred vzletom na večdnevno raziskovanje vesolja.
Neveljaven email naslov