Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
S slovenskim reprezentantom in igralcem Miami Heat se je pogovarjal Franci Pavšer.
ob Dylan je končno sprejel Nobelovo nagrado za književnost. To ni spomin na prvi april, ameriški roker, ki je bil za Nobelovega nagrajaneca razglašen oktobra lani, je svojo diplomo in medaljo, potem ko se uradne podelitve ni udeležil, sprejel na zasebni slovenosti v Stockholmu v družbi dvanajstih članov akademije.
Aleksander Iskra je živi detektor za laži. Kako prepozna tihotapca in lažnivca, kaj bi storil z Martinom Krpanom danes in zakaj je zagovornik resnice v pogovoru na Valu 202!
Društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija je tudi letos pred kulturnim praznikom predstavilo stanje na področju nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, predvsem ob dejstvu, da Ministrstvo za kulturo pripravlja nov kulturni model. Ob tej priložnosti se je Nataša štefe pogovarjala z Jurijem Krpanom, umetniškim vodjem Galerije Kapelica ter tudi članom upravnega odbora Društva asociacija.
Martin Rees, kozmolog in astrofizik, ki kot lord sedi tudi v zgornjem domu britanskega parlamenta, je bil več let tudi predsednik britanske Kraljeve družbe. Pogosto je premikal meje tega, kaj sodi v znanost. Po prepričanju je ateist, vendar s precej spoštovanja do religije, zaradi česar si je zaslužil kar nekaj očitkov. Zakaj verjame v obstoj multiverzuma, zakaj se boji znanstvenega napredka in kam v našem vesolju bi najraje potoval?
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Toda, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Za post-praznično vzdušje hranimo še reportažo kolegice Maje Ratej iz cernovskih hodnikov. Torej, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
V petkovem jutranjem žuru v slovo letu 2016 so Miha, Tadej, Mitja in Andrej s poslušalci izbrali alternativno ime meseca decembra, tistega, ki je najbolj odstopal od sicer prevladujočih praks v prazničnem času. To je Silvan Brglez, kovinar z Vranskega, ki je na Facebooku dokazal, da se tudi z nižjo plačo da preživeti praznike v slogu srednjega razreda. Za vsega 99 evrov si je okrog hiše napeljal 179 metrov novoletih lučk, obdaril vse sorodnike, v hladilnik pa zložil nadstandardno količino tatarskega, francoske, kokakole in majoneze. Za nameček je na kuponku uplenil še razvajanje za dva v Atomskih toplicah. Pravi, da je trik v pravi kombinatoriki Alibabe, kuponov, kartic in skrbnega spremljanja akcij.
Petek. Zadnji v letu 2016. Na Valu 202 so igrali Mi2, govorili pa štirje voditelji: Miha, Tadej, Mitja in Andrej.
Dan začne z belo kavo in branjem poezije, medtem ko ostali družinski člani še trdno spijo. Helena Rismondo je umetnica z motorno žago.
Plastični odpadki so eden od največjih okoljskih izzivov prihodnosti, njihov vpliv pa lahko vidimo in čutimo že zdaj. Smo tretja generacija od izuma plastike, pa zdaj skoraj ni več kvadratnega kilometra morja, po katerem ne bi plavali plastični delci ali izdelki. In čeprav si najbrž življenja brez plastike res ne moremo predstavljati, bo to precej težje, tudi če bo te vse več. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Končna postaja: morje?, ki osvetljuje problematiko plastičnih odpadkov, ki končajo v morju. Pripravil jo je Muzej za oblikovanje Zürich, partnerji razstave pa so plastične odpadke nabrali med čistilnimi akcijami na Havajih, v Severnem morju in Baltskem morju.
Pri desetih letih je v glasbeni šoli začutil toplino klavirskih tipk, sledile so osnove igranja kitare in usodna D’n’B zabava, kjer se je Luka Per prvič srečal z omenjenim elektronskim podžanrom.
10. december je mednarodni dan človekovih pravic, in dan, ko se končuje 16-dnevna evropska kampanja proti nasilju nad ženskami. Prihodnje leto bo Evropska komisija namenila osveščanju proti nasilju nad ženskami. Nasilje, ki se v Evropi še vedno vse preveč tolerira. Evropski inštitut za enakost med spoloma je ob tej priložnosti pripravil nekaj podatkov o tem, koliko nas takšno nasilje stane, ker morda nas bo prej zaskrbelo ob stroških kot ob dejstvu, da vsaka tretja ženska v Evropi doživi eno od oblik spolnega in drugega nasilja v svojem življenju. Sicer pa v naslednjih minutah na Valu 202 najprej nekaj besed o raziskavi Revščina in spol, ki jo je konec novembra v Bratislavi predstavil prav ta Evropski inštitut za enakost med spoloma.
Neveljaven email naslov