Genevieve Artadi in Louis Cole sta izvenzemeljski duet KNOWER. Pred dobrimi osmimi leti sta se spoznala in odkrila skupno strast do kombiniranja zvokov in ustvarjanja glasbe. Združujeta na videz – oziroma na posluh – nezdružljivo: sir z marmelado, in presenečata z okusom. V Los Angelesu sta doštudirala džez, zdaj ga pretapljata v novi žanr. Quincy Jones je dejal, da boste KNOWER prosili za še. Louis in Genevieve se spominjata koncerta v njegovi dnevni sobi, pisanja za Janet Jackson, govorita pa tudi o simbolu življenja – pici! Intervju je v angleščini, prevodi vas v pisni obliki čakajo na val202.si.

Quincy Jones je dejal, da jih boste prosili za še. Louis in Genevieve se spominjata koncerta v njegovi dnevni sobi, pisanja za Janet Jackson, govorita pa tudi o simbolu življenja – pici

Genevieve Artadi in Louis Cole sta zunajzemeljski duet KNOWER. Pred dobrimi osmimi leti sta se spoznala in odkrila skupno strast do kombiniranja zvokov in ustvarjanja glasbe. Združujeta na videz – oziroma na posluh – nezdružljivo: sir z marmelado in presenečata z okusom. V Los Angelesu sta doštudirala džez, zdaj ga pretapljata v novi žanr. Ko sta končala v Ljubljani, ju je fotografija vlakca v Postojnski jami tako navdušila, da sta začela barantati, ali ju lahko tja nemudoma zapelje kar taksist. Po ogledu smo se sešli na kraju koncerta v Kinu Šiška. Posnetek je v izvirniku. 

Louis in Genevieve, dobrodošla!

Louis in Genevieve: Hvala!

Ogledala sta si Postojnsko jamo …

Louis: Ja, videla sva fotografijo vlakca v jami in Genevieve se je v hipu zelo navdušila nad njim, pravzaprav sva se oba zelo vznemirila. Običajno si ne ogledava turističnih znamenitosti, ampak tole je bilo videti čisto preveč kul … In res je bilo izvrstno doživetje.

Morda bi bila Postojnska jama odlično prizorišče za enega od vaših koncertov …

Genevieve: Mislim, da bi bilo videti res dobro, ampak se bojim, da bi preveč odmevalo.

Louis: No, lahko pa bi naredila koncert z zborom. Vau! Se lahko dogovorite, da nama prihodnjič organizirajo zborovske pevce?

Verjetno netopirji in druge živali v jami ne bi bile preveč zadovoljne …

Genevieve: In močeradi.

Louis: Netopirji sovražijo našo glasbo. So preveč ozkogledni.

Zdi se, da res ustvarjate glasbo, ki jo ali ljubiš ali sovražiš. A obstaja kaj vmes, lahko ob poslušanju Knower ostaneš ravnodušen?

Louis: Pri ustvarjanju glasbe v izdelek vlagamo vse napore, naša glasba je zelo intenzivna. Če vam je torej všeč, vam bo zelo všeč, če vam ni, vam čisto zares ni blizu. Seveda so tudi ljudje, ki se jim zdi samo v redu, vendar imate prav, odzivi so običajno bolj izraziti.

Legendarni producent Quincy Jones je dejal, da ustvarjate vrhunsko glasbo. Če ga citiram: “Knower vas bodo spravili na kolena in vas prisilili, da jih prosite za še!” Ste bili polaskani?

Genevieve: Ja, seveda. Res je bilo fantastično.

Zastavila sem da/ne vprašanje, kajne?

Genevieve: Ja (smeh).

Louis: Res je bilo kul, v bistvu je kul vsakič, ko nas kdo pohvali. Sklepam, da si je ogledal nekaj naših posnetkov in si mislil: to je pa prav fino. Potem smo zanj nastopili v njegovi dnevni sobi, on pa je medtem zobal prigrizke. V nekem trenutku se je zelo vživel in plesal na kavču, vmes pa jedel gvakamole. Bilo je super, ostaja res lep spomin …

Od prigrizkov pa k pici (Louis je za intervju oblekel hlače s potiskom pice): veliko jo omenjate v svoji glasbi – obstaja celo komad s tem naslovom. Sprva je bila hrana revežev, obstaja torej kakšno globlje sporočilo?

Louis: Prehranjujeva se precej zdravo. No, vsaj jaz se trudim … Ko napišem novo skladbo, ki se mi zdi res dobra, pa si privoščim pico! Simbolizira odličen komad, kar je bistvo mojega obstoja. Pica je torej, če skrajšam, smisel življenja. Simbolizira neki mejnik, dosežek v mojem življenju.

Genevieve, kaj je za vas simbol uspeha oziroma kaj je za vas nagrada?

Genevieve: Razen skladbe same … Včasih gremo v zabaviščni park, v Disneyland.

Louis: To šele takrat, ko končamo album!

Genevieve: Ja, res je. Za skladbo je nagrada pica, za album zabaviščni park.

S svojo glasbo ste pretresli glasbeno industrijo. Kako se nanjo odzivajo producenti in glasbeniki, ki ustvarjajo radijsko glasbo za širše občinstvo? V svojih izdelkih združujete elemente, ki včasih – vsaj na prvi pogled oziroma posluh – niso združljivi. Kot kombiniranje sira z marmelado, nekaj, kar naj ne bi delovalo.  

Louis: Uf, to zveni kar noro: sir in marmelada! Veste kaj, z Genevieve sva se odločila, da ne bova nikoli ustvarjala glasbe, s katero bi zadovoljila koga drugega. Ali glasbe, ki bi nama prinesla slavo. Želiva ostati takšna, kot sva, hočeva ustvarjati glasbo, ki jo čutiva. Nikoli ni prišlo v poštev, da bi ustvarjala glasbo za radijske postaje ali za zaslužek. Preprosto morava ustvarjati zvoke, ki se nama zdijo fantastični. Potem sva našla način, da deliva svoje videospote in nekako sva dobila občinstvo. Mogoče zato, ker sva bila tako vztrajna. Vsekakor sva hvaležna in bova še naprej ustvarjala glasbo, v katero verjameva.

V Los Angelesu sta doštudirala džez. Kako zdaj na vašo glasbo gledajo nekdanji profesorji? Vsekakor je vajin pristop k ustvarjanju precej drugačen – kombinirata elektronsko glasbo, džez in številne druge zvrsti.

Louis: Absolutno. Na koncu je vse džez, ki je imel na začetku celo status “umazane” plesne glasbe. Mislim, da so si profesorji, ki so me poučevali, najprej mislili, da sem malo čuden. Tako se mi je vsaj zdelo. Potem pa so spoznali, da živim svoje sanje, počnem, kar si želim početi in ustvarjam – v resnici – zelo kakovostno glasbo. So ponosni, pomirjeni.

Genevieve, oba prihajata iz glasbene družine. Kakšno je bilo vaše otroštvo, ste poslušali džez, ki ste ga pozneje tudi študirali?

Genevieve: Ne, večinoma pop. Mama in oče sta ob koncih tedna nastopala in doma čez teden vadila radijske komade, ustvarjala pa tudi svojo avtorsko glasbo. Spomnim se njunega bobnarja, ki je imel afrofrizuro in sem v njegove lase zatikala svinčnike. Skratka, spremljala sem ju na vaje in koncerte, zato poznam veliko popskladb.

Louis: Ja, Genevieve pozna vse popkomade v zgodovini! Katera koli skladba se zasliši iz radia, jo bo ona nekako prepoznala!

Tudi sodoben pop, denimo Miley Cyrus?

Genevieve: Morda ne več … No, ampak tudi to.

Louis: O, ja! Noro. Ne vem, kako.

Genevieve: Včasih zaradi hudega in intenzivnega odziva, ker pesmi preprosto ne prenesem. Na-na-na-na-na-na. Sovražim ponavljanje, ljudje pa pravijo: zelo je zapomnljiva, všeč mi je. Ne! Če se ponavlja, še ne pomeni, da je skladba dobra.

Louis: Pa si jo vseeno zapomniš!

Genevieve: Ne vem, kako, kar vsrkam jo …

Louis: Kot spužva.

Louis, tudi vaši starši in drugi družinski člani so glasbeniki. Kakšno je bilo vaše glasbeno družinsko življenje, zelo drugačno od Genevievinega?

Louis: Ja, jaz nisem nikomur zatikal svinčnikov v lase (smeh). Sem pa v klavir zataknil gumijast bonbon. Klavir je bil pokvarjen in oče ni mogel ugotoviti, kaj je narobe. Ko je prišel serviser, je ugotovil, da je kriv gumijasti medvedek. Verjetno zato, ker sem se, medtem ko je oče igral,  veliko zadrževal pod klavirjem in se basal z bonboni. Oče je bil res dober pianist, tudi poslušal je same izvrstne plošče. Recimo Milesa Davisa, Tonnyja Williamsa, Jamesa Browna, Stevieja Wonderja in celo klasično glasbo. Od leta 0 do zdaj sem ves čas poslušal zelo dobro glasbo, tudi zaradi očeta, za kar sem mu zelo hvaležen.

V enem od preteklih intervjujev ste omenili, da je Skrillex popolnoma spremenil vaše dojemanje glasbe. Zakaj?

Louis: Verjetno kar od obeh … Ker je tako dober. Ustvarja nore melodije iz norih zvokov, obvlada zvočni inženiring, ustvarja res specifično glasbo. Še posebej izredno je bilo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 2009 do 2012. Leta 2011 sva šla na njegov koncert, po tem se je najino življenje spremenilo za vedno.

Genevieve, se spomnite kakšne plošče, ki je za zmeraj spremenila vaš pogled na glasbo?

Genevieve: Ja, ko sem bila majhna, sem bila obsedena z božičnim albumom Nat King Cola. Ostali otroci so poslušali pop komade. Ne vem, nekako je ta glasba za zmeraj ostala v meni.

Bili ste upornica … Poslušali ste glasbo, ki je ni poslušal nihče drug v razredu.

Genevieve: Ja. Učiteljica nam je rekla, da lahko predvajamo katero koli skladbo želimo in sem rekla, da imam album Nat King Cola. Vsi sošolci so bili jezni name.

Ogledala sem si veliko vaših videospotov in nekako prevladuje estetika grdega, kar seveda ni negativna kritika. Preprosto se razlikujete od večinske vizualne produkcije. Kaj je za vas lepota, umetnost?

Genevieve: Kaj je lepo? Nekaj, kar mi daje občutek živosti. Ali pa me sili k prevpraševanju lastnih misli. Nekaj, s čimer se lahko povežem.

Je igrivost?

Genevieve: Tudi. Po naravi sem igriva, a sem lahko tudi resna in zelo občutljiva. V bistvu ne gre za točno določeno čustvo, ampak za to, da je pristno.

Kaj je za vas lepota v glasbi in umetnosti, Louis?

Louis: Čar in moč umetnosti je ta, da za trenutek pozabiš na sedanjost, celo na življenje … Da se za trenutek izgubiš. Obidejo te občutki, spomini, včasih nenavadne misli. Gre za nora občutja, to je najboljši občutek, ki ga želim ves čas podoživljati in ga iščem v svoji glasbi.

Pravkar ste opisali moje občutke ob prvem poslušanju skladbe Overtime, ki je bila napisana za Janet Jackson. Kako je sploh prišlo do ideje o sodelovanju?

Louis: Nek tip, producent, ki je delal za Janet Jackson, nam je napisal sporočilo na Facebooku, ali bi zanjo posneli skladbo.

In ste pomislili, da gre za prevaro?

Louis: Ne, idejo sem takoj kupil (smeh)! Izkazalo se, da je res njen producent, zato smo začeli ustvarjati glasbo. Napisali smo pet komadov, med drugim tudi Overtime, I must be Dreaming in All time. Napisali smo jih z mislijo na njo, a jih nikoli niso uvrstili na album. Kar je bilo na koncu super, ker so nam bile zelo všeč in smo jih izdali sami.

So bile skladbe že od začetka vaše ali ste jih potem posvojili? Vseeno ste jih napisali za Janet Jackson in ne zase.

Louis: Res smo jih napisali z mislijo na njo, a je bil zvok ves čas naš. Bili smo zelo vznemirjeni, a smo ostali zvesti sami sebi. Genevieve jo je res veliko poslušala.

Je ona vaš najljubši Jackson?

Genevieve: Ona in Michael (smeh), ker sta oba vrhunska.

Oba sta poleg džeza preposlušala veliko soula in funka …

Louis: James Brown, Miles Davis in drugi so zame … Uf, velikani! Sem pa poslušal še vse ostalo – Boards Of Canada, Skirllex in Michael Jackson so legende. Ne smem pozabiti na glasbo iz igre Super Mario! Ko sem bil majhen sem imel nintendo. Veliko je dobrih iger.

Genevieve: Street Fighter 2.

Ena od vaših skladb je umeščena tudi v računalniško igro Grand Theft Auto (GTA).

Louis: Tako, tako.

Zelo pomenljiva se mi zdi vaša skladba The Govt. Knows. Živimo v dobi velikih sprememb, z begunsko krizo in migraciji se spopadamo praktično povsod, v Evropi in Ameriki. Na katere razmere, dogodke bi morali opozarjati? Za kaj bi se morali bolj zavzeti?

Louis: Ne zanimam se preveč za politiko ali vsaj ne toliko, kot nekateri prijatelji. Preprosto verjamem, da bi morali biti ljudje bolj ljubeči. Ne verjamem, da mora obstajati razmerje sovraštva in ljubezni. Lahko je samo ljubezen. Morda se motim, vendar sem prepričan, da bi rešili nesporazume, če bi skrbeli drug za drugega.

Genevieve: Mislim, da bi morali biti ljudje in glasbeniki iskreni, ne pa usmerjeni k dobičku in karieri. Iskrenost ima moč, vpliva na to, kako se počutimo, o čem razmišljamo, koga volimo.

Če uporabim še en naslov vaše skladbe: Window Shopping. Gledamo glasbo, namesto da bi jo poslušali?

Louis: V smislu, da si jo samo ogledujemo, ne pa kupujemo? Tega ne maram, skoraj nihče več zares ne kupuje glasbe … A kljub temu še vedno nekako gre! Je pa težko, še zlasti, če se odločiš za samostojno pot in se ne želiš podrediti oderuškim in gigantskim založbam. Na koncu je vredno, a je težko. Želim si, da bi obstajal boljši način za plačevanje ustvarjalcev.