Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
V šestdesetih letih je v Združenem kraljestvu za posledicami srčnega zastoja umrlo 7 od 10 ljudi, danes je ravno obratno, 7 ljudi od 10-ih preživi. Trend je torej vzpodbuden, tudi zato, ker si Britanska fundacija za srce že dolga leta prizadeva dvigniti zavest o srčnih, žilnih in ostalih boleznih, ki vplivajo na delovanje srca. O tem dr. Simonom Carleyjem, zdravnikom urgentne medicine iz Združenega kraljestva, ki pri učenju temeljnih postopkov oživljanja stavi na sodobno tehnologijo, družbena omrežja in humor.
Verjetnost, da človek doživi srčni zastoj doma, je največja. Slišali bomo, da mantra, da vaše roke lahko rešijo življenje najbližjemu, drži.
Vojna v Afganistanu že dolgo ne polni več naslovnic časopisov, je “pozabljena vojna”, v kateri so bili med vojaškimi operacijami ubiti, ranjeni, nezakonito priprti ali kako drugače oškodovani številni civilisti. V knjigi The War Against Civilians – Victims of the “War on Terror” in Afghanistan and Pakistan (Vojna proti civilistom: žrtve “vojne proti terorju” v Afganistanu in Pakistanu), ki je v angleščini izšla pri založbi Palgrave Macmillan, se Vasja Badalič osredotoča na napade z brezpilotnimi letali, ubij-ali-ujemi operacije, atentate, nezakonito zapiranje in druge nezakonite prakse, kot so mučenje, ugrabitve, notranje razselitve, prisilna repatriacija beguncev.
Lahko se zgodi, da bo šlo več kot 150 ljudi, tudi njihovih družin, v kratkem v tujino, ker v Sloveniji zanje ni možnosti. V mislih imamo pilote Adrie Airways, za katere tuje letalske družbe, odkar je Adria v stečaju, kažejo veliko zanimanje in jim pošiljajo mamljive ponudbe. Po približnih izračunih bo z njimi šlo na tuje tudi najmanj 30 milijonov evrov, ki smo jih vložili v izobraževanje pilotov. Pilot Primož Jovanović je prepričan, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika. Tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek je 15.oktobra v oddaji Vroči mikrofon na Valu 202 govoril o Adrii Airways
Glavni poudarek jutrišnjega Svetovnega dneva oživljanja je, da ne obstaja človek, ki ne bi mogel vsaj pomagati. Ob tem so še posebej opozorili na ranljive skupine, ki so bile do sedaj pogosto spregledane, čeprav so lahko še kako pomemben člen v reševanju življenja. To so dokazali tudi otroci iz Centra Janeza Levca v Ljubljani, ki je namenjen vzgoji in izobraževanja ter usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Njihova predstavitev postopkov oživljanja je celo pred televizijskimi kamerami potekala suvereno in tako, kot velevajo strokovne smernice.
Ob stečaju letalske družbe Adrie Airways se je s kapitanom Primožem Jovanovićem pogovarjala Tatjana Pirc.
Evropski inštitut za enakost spolov bo v Bruslju objavil aktualni Indeks enakosti spolov za leto 2019, ki omogoča primerjavo med posameznimi državami članicami. Katere ključne ugotovitve prinaša in kam se na tem področju uvršča Slovenija? O tem z vodjo operacij pri Evropskem inštitutu za enakost spolov Marušo Gortnar.
Letošnji Svetovni dan oživljanja, ki bo v sredo, so slovenski organizatorji namenili vprašanju, ali sploh obstaja človek, ki ne bi mogel pomagati pri oživljanju? Ob tem so posebej opozorili na to, da je v veščine oživljenja pomembno vključevati tudi najranljivejše skupine, tudi otroke, tudi take s posebnimi potrebami. Prav vsak namreč lahko pomaga nekomu rešiti življenje.
Prva oddaja je bila na Televiziji Slovenija predvajana 26. 10. 1993. Tudi letos bo prva epizoda jubilejne, 25. sezone predvajana v soboto 26. oktobra. Od 1993 do 2016 je kviz vodil igralec Pavle Ravnohrib, v tretje leto vodenja pa vstopa igralec Nik Škrlec: “Že tri leta se počutim kot ravnatelj legendarne šole. Teh 25 let Malih sivih celih je 25 let celotnega gibanja, ki združuje mladino, šolarje in več generacij. Vse to je preraslo samo oddajo.”
Tim Farčnik je podpredsednik organizacijskega odbora Pokljuka: “Zavedati se moramo, da po svetovnem prvenstvu leta 2021 ne bo konec dela, ampak se bo pravzaprav delo šele zares začelo.”
Ena od novosti prihodnjega leta bo, da nekatera območja na Pokljuki ne bodo več prosto dostopna. Bodo pa na začetku planote odprli info točko, kjer bodo na voljo vse informacije, kam in kako po Pokljuki. Razlog je predvsem varstvo koconoge kure oziroma divjega petelina, ki ga je Fran Saleški Finžgar imenoval ‘kralj ptic’ za Ivana Tavčarja pa je bil ‘gozdne perutnine vladar’. Več o petelinu, pa tudi o tem, kako je na Pokljuki z alpskim svizcem, nam je povedal Andrej Arih, vodja oddelka za naravo v javnem zavodu Triglavski narodni park.
Ameriško transportno letalo Douglas C-47 je po koncu 2. svetovne vojne nad Pokljuko nepričakovano doživelo svoj žalosten konec. Ameriška letala so v tistem času namreč pogosto letela proti Vidmu, kjer so oskrbovala tam še vedno nameščene čete. 19. avgusta leta 1946 pa sta v Lescah pilot jugoslovanskih zračnih sil Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev prejela nenavadno navodilo. Jugoslovansko lovsko letalo za prestrezanje JAK-3 je dobilo zeleno luč za sestrelitev ameriškega letala.
Po sprehodu v hribe in okusnem kosilu se prileže popoldanski počitek. Pri tem se prileže tradicionalna fajfa in na Gorenjskem boste težko našli boljšega fajfarja, kot je Srečko Lotrič z Gorjuš.
Na Pokljuki smo šli po gobe. Pavel Jakopič, predsednik gobarskega društva Gorje, pa nam je zatrdil, da v gobovem golažu, ki ga danes na Mrzlem studencu kuhajo za pohodnike društva upokojencev, mušnice ne bodo našle mesta. “Za tiste gobarje, ki poznajo samo lisičke in jurčke, na Pokljuki zaradi slane ne bo več sreče.”
Martin Šolar je podpredsednik Planinske zveze Slovenije, nekdanji direktor Javnega zavoda Triglavski narodni park: “Pokljuka ponuja nekaj prav za vse profile planincev. Od lahkih tur za začetnike do strmejših pobočij, namenjenih izkušenim planincem.” Val 202 je soboto preživel prav na Pokljuki in odkrival njene številne druge, skrite in odkrite bisere.
Visoka kraška planota v Julijskih Alpah ni samo popularno izhodišče za planinske podvige. Tudi ni samo biatlonsko središče, ki bo leta 2021 gostilo svetovno prvenstvo. Soboto smo preživeli prav na Pokljuki in odkrivali še njene številne druge, skrite in odkrite bisere. Gostili smo podpredsednika Planinske zveze Slovenije in z njim pregledali planinske ture, katerih izhodišče je Pokljuka, predsednika tamkajšnjega gobarskega društva in ga vprašali, ali bo gobarstvo zaradi nezanimanja mladih enkrat izumrlo. Oglasili smo se na Gorjušah, kjer se samo še na enem mestu ukvarjajo z izdelovanjem fajf – pip, odkrili dokaj neznano zgodbo o sestrelitvi ameriškega letala na Pokljuki leta 1946. S predstavnikom Triglavskega narodnega parka smo prečesali zanimivo floro in favno, seveda pa nismo mogli mimo biatlonskega centra, ki bo leta 2021 središče svetovnega biatlona.
Zgodi se nenadoma, človeku pred nami se ustavi srce, morda tudi pade kot pokošen. Ko srce ne deluje več, se možnost za to, da bo človek še kdaj takšen, kot smo ga poznali do tistega trenutka, iz minute v minuto manjša. V povprečnem času, v katerem pridejo reševalci, so poškodbe možganov že nepopravljive. Če reševalci prispejo po več kot desetih minutah in ves ta čas človeku z zastalim srcem ni pomagal nihče, je njihov trud povsem zaman. In zastoj srca se v Sloveniji zgodi vsak dan v povprečju štirikrat. Največkrat, kar v 60 odstotkih, se zgodi doma, na cesti v desetih odstotkih, na delovnem mestu ali v javnih zgradbah v sedmih, toliko primerov je tudi v domovih za ostarele. V skoraj 90 odstotkih gre za vaše najbližje, prijatelje, sodelavce ali vsaj znance. Ker vsako leto več sto ljudi umre tudi zato, ker ob srčnem zastoju nihče ni znal, zmogel ali hotel pomagati. Na to smo začeli opozarjati že v naši prvi akciji Sekunde rešujejo pred 12 leti. Letos jih s Slovenskim reanimacijskim svetom, Rdečim križem Slovenije in drugimi partnerji pripravljamo znova in znova ponujamo več deset brezplačnih tečajev temeljnih postopkov oživljanja po vsej Sloveniji. Seznam tečajev najdete na www.val202.si. Foto: Bobo
Za nami je že druga postojanka v okviru jesenske tekaške akcije. Potem ko smo prejšnji teden tekli v Ljubljani, smo včeraj obiskali Maribor, kjer se nam je pri Treh ribnikih pridružila številčna in razigrana ekipa Mariborskih tekačev. Čeprav je bilo hladno, pravzaprav že skoraj zimsko, je tekaški trener Roman Kejžar z domišljenim treningom poskrbel, da nas ni zeblo.
V podjetništvu velikokrat zmotno govorimo o tem, da so najtežji začetki. Da najdeš idejo, kapital in se prebiješ na trg. Še težji kot začetki pa so padci, ki sledijo in o katerih vse premalo govorimo. Ravno zato je podjetniška skupnost Ceed letos pripravila konferenco, kjer so govorci spregovorili o težavah in neuspehih v svoji karieri. Svojo zgodbo je predstavil tudi Igor Bogičević, direktor tehničnega sektorja Seven Bridges Genomics, vodilnega podjetja na področju biomedicinskih analiz . O svoji podjetniški zgodbi, zvezdništvu med podjetniki in učenju iz lastnih napak se je pogovarjal s Tino Šoln.
Neveljaven email naslov
