Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Triglavski ledenik je približno enkrat manjši in tanjši od približno petdeset kilometrov vzhodneje in štiristo metrov nižje ležečega bratca pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Legendarni kitarist Jimi Hendrix se je rodil na današnji dan leta 1942. Njegovo glasbo opisujejo kot pionirsko, eksperimentalno, uničujočo, osvobajajočo, prodorno, vizionarsko.
Ko smo aprila v naši oddaji Nedeljski izlet predstavljali knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino, ki zaenkrat še vedno domuje v ljubljanski Kazini v središču mesta, smo dejali, da v tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo dragoceno gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki … V teh dneh pa nas je presenetila novica, da knjižnico zapirajo za javnost. Peticijo za ohranitev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino so podpisali številni ugledni posamezniki, poziv pa naslavljajo na ministrstvo za izobraževanje, vlado in državni zbor, pa tudi na vodstvo inštituta. Tatjana Pirc je direktorja Inštituta za novejšo zgodovino Jureta Gašpariča vprašala, zakaj so se odločili, da knjižnico zaprejo za javnost.
Vmesniki med možgani in računalniki se zdijo kot znanstvena fantastika, ki se pojavlja le v medicini. Delno ta trditev drži – v rabo so za zdaj prišli po večini le v medicinske namene, nikakor pa ti vmesniki niso znanstvena fantastika. Raziskovalci jih izpopolnjujejo in iščejo nove načine uporabe, hkrati pa se ukvarjajo tudi z etičnimi vprašanji, ki se nanašajo na zaznavanje naših čustev. O teh dilemah govori dr. Maryam Alimardani z Univerze v Tilburgu.
Godli in govorili smo o tako imenovanih enkratnikih, posrečenčkih. Manj neroden in bolj znan termin za to je "one hit wonders". Skladbe, ki so ostale same na vrhu, čeprav so glasbeniki ustvarjali še dolgo potem.
Dokumentarna razstava Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina obuja spomin na projekt Manekeni, ko je 14. novembra 1997 Marija Mojca Pungerčar v okviru drugega trienala sodobne umetnosti U3 oblekla šestnajst ljubljanskih spomenikov, ki so jim sešili obleke po merah. Oblečeni spomenik padlih borcev je predstavljal esperanco, žar obetov v brezbarvni vsakdanjosti, za žensko, ki si drzne upati, Kidričev spomenik pa ekstravaganco, kredibilnost materialov in smel izbor barv za moškega, ki se zna uveljaviti.
Miha Švalj je gostil Slobodana Simiča – Simeta, piranskega raziskovalca in publicista, ki zase pravi, da je preprost in nepopravljiv Pirančan.
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. "Prehrana 20 % svetovnega prebivalstva temelji na ribah, zato je pomembno, da vemo, kaj vse je v njih. Zaradi dobrih hranil, ki jih tovrstna hrana vsebuje, pa poraba rib celo narašča." - dr. Andreja Ramšak
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. Ta teden smo priča visoki gladini morja. Ali je to nekaj, česar se bomo morali navaditi? "Jaz mislim, da ja. Na žalost. Globalne študije nakazujejo, da če se bomo zelo potrudili kot človeštvo, bo rast morske gladine globalno med 30 in 50 centimetri." - ddr. Matjaž Ličer
dr. Lovrenc Lipej je morski biolog. Pravi, da je slovensko morje Noetova barka, saj imamo veliko različnih morskih vrst, a malo primerkov posamezne vrste. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Vodja Morske biološke postaje Piran prof. dr. Patricija Mozetič se je kot se je kot mlada raziskovalka postaji pridružila v devetdesetih letih. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Letošnji festival bo zaznamovala močna slovenska udeležba, v fokusu bo kubanski film 60-ih, z retrospektivo se bodo poklonili režiserki Agnes Varda, ki nas je letos zapustila, v goste pa prihaja tudi kontroverzni ameriški filmar Abel Ferrara. Njegov najnovejši avtobiografski film Tommaso bo ob 19.30 festival tudi odprl.
Novi lastnik Tobačne mesto je Kreativni center Poligon obvestil, da z novim letom z njimi ne bodo podaljšali najemniške pogodbe.
Tla ljubljanskega Kina Šiška bo danes zvečer zatresla nostalgija. Tisti, ki štejete vsaj tri desetletja svojega življenja, se boste zagotovo spomnili dveh bendov, ki jih je takrat - leta 2001 - še glasbena postaja MTV vneto vrtela. Alien Ant Farm so s priredbo komada Smooth Criminal kralja popa Michaela Jacksona dokazali, da zna biti tudi punk rock zabaven in smešen, P. O. D. oziroma Payable on Death pa so s svojo Alive prodrli na ameriško nu metal sceno. Pred večernim koncertom se je s pevcem skupine P. O. D. Sonnyjem Sandovalom srečala Maja Stepančič.
S čim so zaznamovali družbo in kako bi se znašli v današnji? Odgovarja filmski in literani kritik Robert Kuret.
As ti tud not padu? je ponarodela fraza, menda avtorsko delo igralca Bogdana Lubeja, ki je v filmu Ne joči, Peter igral malega, štiriletnega hudomušnega Petra. Film so letos ob stoti obletnici rojstva režiserja Franceta Štiglica digitalno restavrirali in ga bodo v soboto ob 20-ih premierno v digitalni verziji predvajali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Film, ki je v Štigličevi karieri pomenil prelom nekega zgodovinskega obdobja, saj je bil njegov zadnji partizanski film, je povezal več deset generacij, njegova sporočilnost pa je pomembna tudi v današnjem svetu.
O trabantih in avtomobilski industriji na obeh straneh berlinskega zidu in železne zavese se pogovarjata avtomobilska strokovnjaka Vala 202 Andrej Brglez in Janez Martinčič.
Razmere za begunce in migrante v Bosni in Hercegovini so vse slabše. Najhuje je v neuradnem begunskem taborišču Vučjak, kjer je ta hip približno tisoč ljudi. To področje je občina Bihać letos spomladi namenila za začasno namestitev beguncev in migrantov, ki se zadržujejo na območju mesta in ki niso sprejeti v namestitvene centre, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
V obdobju med letoma 2010 in 2018 je po podatkih Lovske zveze Slovenije na slovenskih cestah poginilo 46 933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 48 gamsov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Na dnevni ravni pa uradno povozimo od 15 do 15 živali, neuradno pa še kakšno več. Če ste ob cesti opazili modre odsevnike na količkih, pa vam ni bilo jasno, za kaj gre in čemu so namenjeni, je odgovor preprost. Povezani so s trki vozil z živalmi, ki jih je s širjenjem cestnega omrežja, povečanim prometom, večjim številom avtomobilov in višjimi hitrosti vse več.
Neveljaven email naslov
