Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Poslušalci, prosimo za sodelovanje. Predstavljajte si, da nagovarjate blizu 100.000 poslušalcev. Imate pa 30s. Povejte, kako ta čas preživljate vi in dodajte besedo spodbude ostalim. Več na val202.si.
Že kar nekaj dni se vrstijo pozivi, da zaradi hitrega širjenja virusa ostanete doma, če poti naokrog niso res nujne. Ob tem pa se je v preteklih dneh redko kdo vprašal, kaj je s tistimi, ki doma nimajo. Brezdomci so v teh časih zelo ranljiva skupina. Dnevni centri za brezdomce se morajo s ponedeljkom zapreti, drugih natančnejših navodil pa organizacije, ki pomagajo brezdomcev, še niso dobile, pravi Bojan Kuljanac, predsednik društva Kralji ulice, ki opozarja, da so v Italiji brezdomci trenutno v zelo slabem položaju.
Koronavirus je okužil tudi svetovna gospodarstva, simptomi so predvsem panika vlagateljev na finančnih trgih in negotovost glede prihodnjega razvoja dogodkov. Po “črnem ponedeljku”, ko so finančni trgi zabeležili največje padce od finančne krize leta 2008, se trend padanja nadaljuje, hkrati pa se vlade po vsem svetu odzivajo z različnimi ukrepi za pomoč podjetjem in zaposlenim. Z dr. Markom Pahorjem z Ekonomske fakultete v Ljubljani razmišljamo, kdaj bodo evropska gospodarstva zašla v recesijo, kako se bo odrazila delno pretrgana dobavna veriga, katerim nevarnostim je izpostavljeno slovensko izvozno naravnano gospodarstvo in kako bo učinkoval milijardo evrov vreden paket pomoči gospodarstvu, ki ga je napovedala slovenska vlada.
Izgorelost je stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti. Prvi je pojem izgorelost zapisal Herbert Freudenberger, leta 1974. Pojem naj bi temeljil na romanu A Burn - Out Case, pisatelja Graham Greena, iz leta 1960. Literarno delo opisuje izmučenega arhitekta, ki pusti službo in se zateče k življenju v afriško džunglo. Svetovna zdravstvena organizacija pojasnjuje, da je izgorelost pojav, povezan z delom, za katerega lahko posameznik poišče zdravniško pomoč - ni pa bolezensko stanje. Pa gre res zgolj za povezavo z opravljanjem poklica? Če to drži, zakaj izgorevajo, kot jim rečemo, pridni, ubogljivi? Mateja Brežan se je pogovarjala s psihiatrinjo Evo Švagelj.
Italija je po Kitajski druga država, kjer se je koronavirus najbolj razširil. Do pred kratkim je karantena veljala za šestnajst milijonov ljudi predvsem na severu države, zdaj pa je v karanteni celotna država. Kako resno so Italijani sprejeli ukrepe, ki recimo prepovedujejo gibanje zunaj domačega okoliša, ki ga lahko zapuščajo le zaradi službenih obveznosti? Kako so založene trgovine, kako deluje javni prevoz, kaj prinaša iniciativa Digitalna solidarnost? O vseh tegobah in vsakodnevnih zagatah, ki jih našim zahodnim sosedom prinaša novi virus, smo se pogovorili z našim dopisnikom iz Rima, Jankom Petrovcem.
Gramofonske oziroma vinilne plošče so že desetletja zatočišče ljubiteljev glasbe. Čeprav se je na prelomu tisočletja zdelo, da so za vedno izginile, smo v zadnjih letih priča vnovičnemu trendu rasti in popularnosti. Nove generacije po vinilu segajo zaradi staršev, poze ali česa tretjega. “Enkrat vinil, vedno vinil” je ena izmed stereotipnih izjav, ki ji po navadi sledi prepričevanje o boljšem zvoku, ki se posledično konča tudi z opisom obreda poslušanja glasbe z vinila.
Da je šport izjemno pomemben za zdravje slehernika, zagotovo ni treba podrobneje pojasnjevati. Raziskave pa kažejo, da je med nezadostno telesno dejavnimi tudi veliko invalidov različnih starostnih skupin, zato so pri njih tveganja za nastanek bolezni večja. Žal pa nacionalni programi športa in telesne dejavnosti že za otroke in mladostnike invalide niso prilagojeni in zato ne omogocajo enakovredne vključenosti. To je lahko eden od razlogov, da se telesna nedejavnost iz otroštva prenaša v druga starostna obdobja. Pa tudi za odrasle invalide in starostnike, ki bi želeli postati ali ostati dejavni, je obstoječih programov in organizacij, ki bi omogočali tako vadbo, razmeroma malo.
Po poteh prigod in najbolj nenavadnih zgodb odpovedanih koncertov s poslušalci in obiskovalci koncertov.
Predstavljaj si podnebne spremembe, zdaj pa nadeni tem spremembah obraz in glas, kaj bi ti povedale, če bi imele besedo? To so vprašanja, ki jih psihologinja dr. Caroline Hickman z britanske univerze Bath zastavlja otrokom, ko raziskuje njihovo dojemanje podnebnih sprememb. Ugotavlja, da so otroci zaskrbljeni nad prihodnostjo, predstavljajo si apokaliptične scenarije, so tudi že eko anksiozni.
Odnos do žensk se je v zgodovini spreminjal v skladu z družbeno-političnimi okoliščinami. Pred sto leti je šlo predvsem za pozive k volilni pravici žensk in izboljšanju njihovih pogojev dela. Dandanes pa gibanja za pravice žensk že kar nekaj časa ugotavljajo, da formalno-pravna ureditev enakosti ne zadošča za dejansko enakost med spoloma in da je treba za izboljšanje položaja žensk naslavljati še denimo nekatera druga, nemara tudi bolj subtilna vprašanja. Govorimo o socialnih normah, ki so skoraj nevidno zlite z našim vrednostnim sistemom, pa to vztrajanju nasilja nad ženskami ter tudi o nepravičnem socialnem položaju, v katerem se ženske znajdejo veliko pogosteje kot moški. Več pa direktorica Inštituta 8. marec in aktivistka za enakopravnost Nika Kovač, pesnica in dramatičarka Anja Golob in profesorica na Fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek.
Ta teden smo se pogovarjali tudi z žensko, ki je prebila stekleni strop in se kot direktorica zavihtela na najvišji položaj v svojem podjetju. To je naj mlada menedžerka leta 2019 Lucija Sajevec, direktorica AMZS, Avto-moto zveze Slovenije, ki ima dobre izkušnje z uveljavljanjem v pretežno moškem sektorju.
Plačna neenakost je na področju prizadevanj za enakost med spoloma trenutno zagotovo med bolj izpostavljenimi. Po podatkih Evropskega parlamenta ženske v Evropi zaslužijo približno 16 odstotkov manj kot moški, ob čemer je treba pojasniti, da Evropska komisija definira razlike v plači med spoloma kot povprečno razliko pri skupnem zaslužku na uro med moškimi in ženskami. Pri tem je zanimivo, da je Slovenija edina država v Evropi, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Tako je Nataši Štefe v eni od preteklih oddaj Kje pa vas čevelj žuli povedala Jolanta Reingarde, raziskovalka Evropskega inštituta za enakost med spoloma. To je odlomek oddaje, ki jo sicer lahko slišite v celoti na www.val202.si.
Dr. Tina Bregant je zdravnica, znanstvenica, dvakratna specialistka, mama treh otrok. Pravi, da je materinstvo in tradicionalne vrednote skrbi za otroke mogoče povezati s sodobnimi kariernimi težnjami.
Ob vsakodnevnem nizanju novic o grožnji koronavirusa in po drugi strani oblikovanju nove vlade si je izjemen dogodek, ki se je pred dnevi zgodil na nebu, komajda izboril prostor pod medijskimi žarometi. Govorim o predstavi, ki jo je nebu nad Dolenjsko uprizoril meteorid, opazovali pa so ga lahko tudi v sosednJih Hrvaški in Italiji. Kot domnevajo strokovnjaki, naj bi dobršen del kosov, ki so ostali, padli na tla nekje med Goriško vasjo in Trebnjem. Na terenu jih že iščejo, med njimi tudi veliko laikov, zato smo za nekaj napotkov o tem, kako ga prepoznati, prosili strokovnjaka za minerale v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani Miho Jerška. Majo Ratej je najprej zanimalo tisto najnovejše: če je bil včerajšnji alarm, da bi meteorite lahko našli v Beli krajini, upravičen.
Mednarodna klasifikacija bolezni izgorelost povezuje s težavami pri urejanju življenja. Gre za stanje življenjske izčrpanosti, ki vpliva na več ravni. Kje pa se začnejo vzorci, ki človeka pripeljejo do izgorelosti? Kako in koliko pot v izgorelost narekuje že naše otroštvo? Je izgorelost res samo poklicni simptom? Je res, da nekateri izgorijo in drugi ne? To je le nekaj vprašanj, na katera je odgovorila univ. dipl. pedagoginja, sistemska psihoterapevtka Saša Ribič.
Poleg zdravstvenih vprašanj in težav je hitro širjenje koronavirusa odprlo tudi več temeljnih družbenih vprašanj. Kaj se je spremenilo v dojemanju tistih, ki so se okužili, predvsem pa ljudi, ki prihajajo z območij, kjer se virus širi. O tem japonolog in sociolog kulture dr. Luka Culiberg
Največji grški otok v egejskem morju – Lezbos je že od začetka begunske krize leta 2015 najbolj na udaru. Skupaj s Hiosom in Samosom še vedno nosi največje breme prvega stika z Evropsko unijo beguncem in migrantom, ki poskušajo iz Turčije po morju priti v Grčijo. V zadnjih dveh dnevih so razmere povsem ušle izpod nadzora, saj so se s splošno stavko in protesti uprli domačini. Nasprotujejo namreč gradnji novega zaprtega namestitvenega centra na Lezbosu. Tja je poklical Gašper Andrinek.
Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Pogovor z režiserjem in scenaristom filma Betonske sanje Urbanom Zorkom.
"Za katero TV serijo vam je žal, da ste jo že pogledali? Ker je tako dobra, da zavidate tistemu, ki je še ni videl!" Takole se je glasilo izhodiščno vprašanje za naše poslušalce, ki smo jim tokrat dali glavno besedo.
Šli smo med študente, na Fakulteti za družbene vede sta se predavanju pridružila vloger Ciril Komotar in pomočnik direktorja Radia Slovenija Matej Praprotnik, razpravljali smo o vlogi vplivnežev in tradicionalnih medijev.
Neveljaven email naslov
