Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Slovenija je bogatejša za novo olimpijsko zlato, tokrat v matematiki. Luka Horjak je dijak 4. letnika I. gimnazije v Celju, ki bo z jutrišnjim dnem nadaljeval študij na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Med 616 tekmovalci iz 105 držav je osvojil 22. mesto in Slovenijo obogatil za prvo zlato medaljo na tem področju. Medalji sta prejela tudi Lovro Drofenik (srebrno) in Job Petrovčič (bronasto).
Že deset let je vsako četrtkovo popoldne na TV Slovenija namenjeno znanosti. Za to skrbijo ustvarjalci oddaje Ugriznimo znanost, ki z različnimi znanstveniki in strokovnjaki poskušajo na razumljiv, sproščen in duhovit način razložiti vse tisto, kar se včasih zdi nemogoče. Čeprav je v desetih letih na področju znanosti in poročanja o njej prišlo do velikih sprememb, največji izziv pri nastajanju te oddaje ostaja enak - kako določeno temo predstaviti poljudno in atraktivno.
Finale dobrodelne dražbe ob 10. obletnici projekta Botrstvo in ob izjemnem uspehu slovenskega kolesarstva na dirki po Franciji. Zmagovalec dražbe je Samo, ki je ponudil 45.000 evrov. Njegov tekmec v finalu Danilo pa je dodal 2.009 evrov, kar pomeni, da se je izjemen teden za slovenski šport končal z izjemnim zneskom. Tudi tokrat je bil na voljo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa, sredstva pa, tako kot doslej, namenjamo tistim, ki svojih talentov brez podpore ne bi mogli razviti, ki potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal.
Leta 1970 se je zgodil eden izmed največjih razpadov v zgodovini popularne glasbe. Zaključila se je zgodba benda, ki ni spremenil le glasbe, temveč celotno podobo (pop) kulture tistega časa. Skupina je vplivala na razvoj glasbene industrije, umetnosti, mode, britanske identitete, predvsem pa na ideje, mišljenje in družbena gibanja. Lahko bi se reklo, da so The Beatles orkestrirali družbene spremembe, ki so presegale meje Velike Britanije. O vsestranski zapuščini skupine smo se pogovarjali s profesorjem popularne glasbe na FDV-ju, sociologom in glasbenikom dr. Gregorjem Tomcem.
Kot narod, ki se nenehno navdušuje nad izjemnimi športnimi dosežki posameznikov, nas mora posebej skrbeti, da so gibalne sposobnosti v času koronaukrepov najbolj upadle pri skupini 10 odstotkov otrok, ki so prej imeli najvišje gibalne sposobnosti. "Imeli smo 14 odstotkov deklic in 11 odstotkov fantov, ki so lahko dosegali vrhunske rezultate. Danes imamo najnižji odstotek gibalno sposobnih otrok kadarkoli v zgodovini Slovenije," opozarja Gregor Starc s Fakultete za šport. Če se marčevski scenarij ponovi, bomo to generacijo otrok lahko poimenovali koronaotroci, saj bodo celo življenje nosili posledice, ki so jih uvedli odrasli.
Eden od paradnih konjev, ki ga že več četrt stoletja poganja Jure Longyka, so tudi naši in seveda vaši Izštekani, ki so v tem času gostili številne, če ne prav vse domače glasbenike. Kako izštekana glasbena oddaja od povabila do izvedbe nastaja, je v zakulisju preverila tudi naša ekipa, ko je na oder stopila skupina Manouche.
V petek se je končalo jesensko izpitno obdobje. Študijsko leto, ki se počasi poslavlja, je v študijski proces prineslo veliko novosti, med drugim tudi izpite na daljavo. Kako so takšni izpiti potekali in kakšno opremo so študenti potrebovali? Kje je lažje goljufati, pri izpitih na daljavo ali pri tistih, ko je v predavalnici poleg študenta še 50 drugih sošolcev? Svoje izkušnje o izpitih v letu 2020 bodo delili študenti štirih fakultet.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
Sredi februarja je Gregor Erjavec s prijateljema odšel v Grčijo za tri tedne … in tam ostal pet mesecev. O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, če bi po njej posneli film, pa bi ga lahko naslovili Prišel je z zadnjim, odšel s prvim. Tatjana Pirc se je končno srečala z glavnim junakom, ki ji je povedal koronazgodbo, nabito s pozitivno energijo.
V začetku aprila je minilo 30 let odkar je Radio Gaga postal parodična in satirična radijska stalnica Prvega programa Radia Slovenije. V njej vodja ekipe Sašo Hribar s številnimi imitatorji znanih osebnosti iz političnega in javnega življenja predeluje aktualno dogajanje v slovenski družbi in politiki ter s svojimi komentarji nastavlja ogledalo sedanjosti. Kako oddaja, ki je sprva trajala kar osem ur, se kasneje skrajšala na dve in kasneje na uro in pol, nastaja, je v en petek preverila tudi ekipa Vala 202.
Nocoj se s podelitvijo Zlatih beneških levov zaključuje 77. Beneški filmski festival. Zadnjo besedo bo imela predsednica žirije, avstralska filmska igralka Cate Blanchet. Seveda bo nagrad veliko več, a Zlati beneški lev je nagrada, ki šteje.
Na Nacionalnem inštitutu za biologijo se že desetletja ukvarjajo z raziskavami virusnih okužb krompirja, začetki segajo v raziskave na slovenski sorti Igor, ki jo je virus PVY praktično uničil, no, danes pa se veliko posvečajo tudi koristnim mikroorganizmom, ki krompirju pomagajo v boju proti škodljivcem. Seveda pa krompirja ne napadajo le virusi, temveč tudi nevarne karantenske bakterije. Ena pomembnejših vstopnih točk krompirja v Evropo iz Egipta je Luka Koper, pri čemer raziskovalci preverijo, ali je zdrav in neokužen. Če bi tovrstnim organizmom namreč dovolili, da vstopijo v Evropo, bi posledično prizadeli tudi vodne vire. Kot sta Maji Ratej povedali profesorica Kristina Gruden in Manca Pirc z oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na inštitutu, se v Sloveniji raziskavam krompirja posveča približno 30 raziskovalcem, krompir pa še zdaleč ni enostaven za preučevanje.
V osrčju Slovenije, na gozdnatem območju tega dela naše dežele, na Dolah pri Litiji oglarjenje živi že več kot 150 let. Domačini so si skozi desetletja s kuhanjem oglja na tradicionalen način zagotavljali dodaten zaslužek na kmetijah in še danes je tako. Z oglarjenjem, ki ni na območju Dol nikoli zamrlo, se danes ukvarja 16 domačinov. Pred dvema desetletjema so se odločili, da svojo dejavnost na različne turistično privlačne načine predstavijo tudi obiskovalcem. Letos jim je kljub preprekam s koronavirusom uspelo pripraviti tradicionalni pohod po Oglarski deželi. Praviloma poteka spomladi, tokrat pa so ga zamaknili v jesen in tako so številni pohodniki davi krenili po lepo urejeni krožni oglarski poti. Kaj vse je moč videti in doživeti na 12-kilometrski poti, pa v pogovoru naše zasavske dopisnice Karmen Štrancar Rajevec z enim od soorganizatorjev prireditev na Dolah Tomažem Lihtenvalnerjem.
Pet let po vrhuncu migracijske krize je ta teden svetovno javnost požar v begunskem centru Moria na Lezbosu ponovno opomnil, da vprašanje migracij v Evropski uniji nikakor ni rešeno. S profesorjem dr. Mitjem Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja razmišljamo, kje so bile storjene največje napake, kako bi lahko članice EU dosegle nov dogovor in kakšne so posledice dosedanjega položaja za države v soseščini unije.
V Portorožu se je danes sklenila Mednarodna konferenca Jedrska energija za novo Evropo, na kateri je sodelovalo nekaj manj kot 200 udeležencev iz 25 držav, ki so se strinjali, da je jedrska energija trajnosten nizkoogljični vir energije v prihodnosti, ob tem pa so poudarili nujnost tesnega sodelovanja strokovnjakov z vseh področij za koristno in varno uporabo te energije. Na zadnji dan konference je veliko pozornosti požel vodja fuzijskega programa pri francoskem komisariatu za jedrske in alternativne vire energije Jerome Bucalossi, ki je v pogovoru za Val 202 poudaril novosti na področju fuzijske tehnologije.
Oči svetovne športne javnosti so te dni uprte v Francijo, kjer se kolesarji merijo na slovitem Touru. Kolesarstvo postaja eden izmed najbolj prestižnih in gledanih športov, zato ekipe vedno večjo pozornost posvečajo tudi testu in razvoju opreme. Ekipa Jumbo-Visma, katere član je tudi Primož Roglič, že dlje časa sodeluje z nizozemsko Univerzo za tehnologijo v Eindhovnu, kjer so za namene testiranj opreme zgradili tudi 3D model slovenskega kolesarskega šampiona. O sodelovanju med univerzo in ekipo Jumbo-Visma smo se pogovarjali s profesorjem Bertom Blocknom, znanstvenim direktorjem vetrovnika. Foto: Bart van Overbeeke
Po svetu ga kličejo Big river man, tak je namreč naslov filma o njegovem neverjetnem podvigu v Amazonki. In prav ta film, ki je prejel tudi nekaj nagrad na mednarodnih festivalih, mu je odprl vrata ameriškega raja, o katerem je sanjal že od otroštva. Ultramaratonski plavalec Martin Strel je danes star 65 let, ampak še ne misli odnehati s svojimi plavalnimi podvigi. V Guinnessovi knjigi so zabeleženi kar štirje njegovi rekordi, če ne bi bilo epidemije koronavirusa, bi bil trenutno baje na najnovejšem, največjem podvigu doslej – plavanju okrog sveta. Pravi, da ima zdaj dve "Ameriki" – domovino Slovenijo, kjer je približno tri mesece na leto in dom v Arizoni, v Združenih državah, kjer preživlja največ časa. O poznanstvih z Olivio Newton John, Michaelom Phelpsom, o slovenskih dvomljivcih, svojemu bogastvu ... Prisluhnite in si sami ustvarite svoje mnenje ali je vse to, kar boste slišali, res ali pa ima Martin Strel res samo neizmerno bujno domišljijo, vam svetuje Aleš Smrekar.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki je še vedno med vodilnimi vzroki umrljivosti v svetu – vsako leto zaradi njega umre več kot 800 tisoč ljudi – smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, izr. prof. Vito Poštuvan. Smrti zaradi samomora lahko preprečujemo in pri tem lahko sodeluje vsakdo.
Neveljaven email naslov