Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov